Zverinske modrosti (PRIVATE CLUB)

Zbujala sva se v jutro neskončnih sanj,

z rahlim mežikom sonca in bliskom v očeh,

z nasmehom na ustih poljubom v laseh,

z mislijo, midva sama tukaj.

 

Stopala sva po mehki, vroči mivki,

gledala proti neskončnemu morju,

ki je požiralo najine sledi

z odsevom na večerni plaži.

 

 

Močan val nama je nosil vonj z morja,

neusmiljeno pogoltnil še zadnje sledi,

a sva vendar tam obsedela objeta,

na terasi zleknjena s pogledom drug drugemu v oči.

 

Le rahel piš vetra je ugasnil svečo na mizi,

blesk v očeh je svetil na najin souvlaki,

nekje v daljavi je odmeval sirtaki;

že davno izmaknila sem se dušeči reprizi.

 

Duši sva si napolnila z ljubeznijo,

na trgu pred cerkvijo s pogledom objeta,

neskončna, z prijetno melodijo prežeta

zapisano , nekje v zraku bo sanjalo........Ljubezen in Kos.

 

http://www.cosgan.de/images/smilie/liebe/a025.gif

Gola ležim na svilnati rjuhi,

omamlja me žvrgolenje ptic

in nežno zibanje vodne postelje.

Objemam se z rokami in umirjam

pospešeno bitje mojega srca..

 

Vonjam čutni vonj sivke v vazi

in dehtenje ne svežem vzglavniku,

omamno svetleč lesk namazane kože.

Tako dišijo tvoji poljubi.

 

Na dlani ljubkujem vsak prst posebej

in s pogledom lovim ptičke na sosednjem drevesu.

Ljubim te.

 

Počakam na nežen tvoj objem

ki sprošča. Ljubim te, vsak dan znova.

 

http://www.osebnost.si/static/upl/article/kgpynmbncekakljo.jpg

Pred zrcalom zjutraj stojim zamišljena vsa,

gledam svojo podobo se vprašanje zastavlja,

kaj in koliko je sploh vredno življenje,

kam znova in znova potujem skozi trpljenje?

 

Jokam zdaj kot pesem moja piše

solza na obrazu melodijo žalostno riše,

kaplje deževne po oknu polzijo,

bolečino mojo počasi hladijo.

 

Ljubim, dajem , odpuščam,

z nasmehom v nov dan vstajam,

srečo in radost z vami delim,

rečem vam : Rada vsa imam.

Ljubim, dajem , odpuščam,

vem, da kar sejem tudi žanjem,

vsak dan kot zadnji živim,

se znova in znova objema sonca veselim.

 

Glas skrivnostni v moji duši

vrača spet in spet nlepe spomine,

gora ledena počasi se ruši,

a bolečina še vedno ne mine.

 

Izgubljena bitka mene znova prizadene,

globoke je rane v srcu pustila,

mojega srca okove ne odklene,

vero v nov čas je razbila.

Sttrast je neizmerna.

 

Krčevito trza vsak mišica na obrazu,

iz grla prihaja zamolkel stok,

kot da umira duša.

 

Stok je kot globoka želja,

naj mine prej,

kot mine užitek.

 

Trgaš, grizeš, objemaš, se ruvaš:

z ljubeznijo -

za ljubezen.

 

Šele dolgo potem,

otožno dojameva,

da vse je le večnost, ki je privid.

 

http://www.drustvo-skam.si/nv/slike/slika.jpg