Hodil sem od hiše do hiše

po vaški poti in beračil,

ko se je v daljavi pokazal tvoj zlati voz,

kakor bleščeče sanje in sem se vprašal

kdo je ta kralj vseh kraljev?

Upanje mi je visoko zakipelo in mislil sem,

da je konec mojih hudih dni,

zato sem obstal in počakal na miloščino,

da jo dobim brez prošnje,

in na bogastvo, razsuto povsod naokoli v prahu.

Voz se je ustavil ob meni.

Ozrl si se name in z nasmehom prišel dol.

Začutil sem,

da je nazadnje le prišla sreča mojega življenja.

Potem si stegnil desnico

in rekel: "Kaj mi lahko daš?"

Ah, kakšna kraljevska šala je bila to,

beračiti pri beraču!

Zmedel sem se in neodločno obstal,

potlej pa iz torbe počasi vzel

najdrobnejše žitno zrne in ti ga dal.

A kako sem ostrmel,

ko sem ob koncu dneva izpraznil torbo na tla

in našel najdrobnejše zrno zlata med kupom revščine.

Bridko sem zajokal in si zaželel poguma,

da bi ti mogel dati vse, kar imam.

Tagore, Gitanjali