Ko mi ukažeš naj zapojem,

se mi zdi, da mi bo srce počilo od ponosa;

pogledam ti v obraz in solze mi privrejo v oči.

Vse kar je v mojem življenju raskavo in neskladno,

se stopi v lepo in ubrano -

in moje čaščenje razpenja krila

kakor vesela ptica, ki leti čez morje.

Vem, da uživaš ob mojem petju.

Vem, da samo kot pevec

lahko stopim pred tebe.

Le z robom široko razpetih peruti svoje pesmi

se dotikam tvojih nog,

kamor bi se sicer nikoli ne upal priti.

Pijan od veselja nad petjem se spozabim,

in te imenujem prijatelja,

čeprav si moj Gospod.

Tagore, Žrtveni spevi