Kadar človek trebi škodljivo džunglo in zasadi vanjo vrt, je lepota, ki jo tako sprosti iz te neprehodne nevarnosti, v resnici lepota njegove duše:

brez osvoboditve od zunaj je ne bi mogel osvoboditi niti v notranjosti.

Kadar vsadi zakon in uredbo v področje družbene muhavosti, je dobro, ki ga sprošča iz objema zla, dobro njegove lastne duše.

Če se to ne bi zgodilo zunaj, se ne bi zgodilo niti v notranjosti.

Tako je človek neprestano vprežen v to, da v dejanju sprošča svoje moči, svojo lepoto, svojo dobroto, svojo resnično dušo.

IN bolj, ko mu to uspeva, večjega bi se želel videti in širše postane območje njegovega samospoznavanja.

( Rabindranath Tagore )