tu sem.. z vrečko ledu na glavi in steklenico vode na moji levi

jaz in moja pričakovanja, jaz in moja razočaranja, moje želje, jaz in moja ljubezen ter sovraštvo

tu sem v hiši pr starših, mama dežura, ata gleda našo malo kliniko

kolegic ne kličem po telefonu (alergična sem na vsiljivost), sem pa rada če me kdo pokliče, tega je dans vse manj

kdor čaka dočaka, vseeno se od tega ne naješ, če si kolerik

šla sem od babice da preverim kaj dogaja na spletni strani študija sociologije, najverjetneje se bom prepisala, ekonomija se mi je zagabla, jaz se sama sebi gabim s to ekonomijo, ni mi dnar tolko pomemben da bi v ekonomiji spustla korenine

slej ko prej ugotoviš da ni važna plača, važno je veselje do dela, tisti globlji pomen, človek vseeno je narjen za delo, za gibanje in to vse je izvedljivo če si prav izbral, sicer pa nikol ni prepozno in ja vse ma svojo ceno

važno je kdo si, kaj delaš, ljudje, ki jih maš rad in ki te ne pustijo na cedilu ko se ti zgodi nesreča

če ti kaj od tega ne ugaja pa začneš razmišljat kaj spremenit in kako

papa in vso srečo