"Občutkom ne zaupam, ker so varljivi." Prvi

V torek je bil spet eden tistih večerov. Užitkarskih. Na moje veliko zadovoljstvo ima TVSLO2 precej posluha za ljubitelje dobrega filma in torki so lahko res posebni. »Odtenki sreče«, finske produkcije (poglej IMDB), pronicljivo izbran naslov prav taka zgodba. Harmoničen par (on (Prvi) svetovalni terapevt in ona (Prva) učiteljica), ki ima na prvi pogled vse, le zanositi jima ne uspe. Uspešna poslovna ženska (Druga), v ne tako srečnem zakonu z odtujenim možem (Drugi), materialno imata vse, le zanositi jima ne uspe. Povsem različni razmerji, a hkrati tako enaki. Prva po XY. poskusu umetne oploditve zanosi. Tako kot je nepopisno veselje ob radostni novici, je enako nepopisna žalost ob spontani splavitvi. Obletnica mature (recimo da petnajsta), kjer se po dolgem času zopet preplete usoda nekoč najboljših prijateljic, Prve in Druge. Po naporni noči Prva pristane na domačem kavču Druge, saj je do doma predolga. Po telefonu je Prvi odločen, da pride ponjo in na vratih se izkaže, da se je usoda s prijateljicama poigrala že pred njunim srečanjem na zabavi. Prvi in Druga sta namreč znanca iz svetovalnice oziroma terapevt in pacientka. Sledi rahla zadrega v spremljavi sramežljivih nasmehov. Čez par dni prijateljici popivanje ponovita, le da tokrat pristaneta na domu Prve. Nedolgo zatem pa Druga pristane (da, res je: cel kup pristankov, nekateri pustijo kar nekaj modric) v postelji (oziroma na prednjih sedežih avtomobila) z možem Prve. Ena tistih stvari, ki se enostavno morajo zgoditi: nenačrtovano, neizogibno. Usodno. Nekaj tednov kasneje Druga Prvemu oznani, da je noseča. Z njim. Drugače ne gre, ker je njen mož (takrat že nekje sredi Skandinavije, uresničujoč svojo dolgoletno željo potovati z motorjem: prvotno sicer z njo a njuni poti sta se, po kaplji čez rob, sicer kakšno leto prepozno, ločili) neploden. On noče slišati ne zanjo ne za otroka. Res, želel si je otroka, ampak ne kateregakoli otroka: otroka Prve. Druga 'veselo novico' pove Prvi. Naravnost. Svinjsko boleče a pošteno. Prvi se življenje, ki ga od splava dalje živi meter pod zemljo, preseli še nadstropje niže. Sledi logičen razhod. Ona odide, on obdrži psa. Leto iskanja sebe in drugega, življenje teče, steče pa ne. Srečanje nekje na deželi. On jo poišče v poletnem kampu, kjer dela kot vzgojiteljica s prizadeto mladino. Srečanje je nabito z emocijami, ki pa jih gledalec zgolj sluti, saj srečanje navzven poteka nenavadno civilizirano, brez pričakovane drame. Prva, s pristnim zanimanjem in skrbjo, povpraša po otroku. Prvi nima stikov, Druga in otrok zanj ne obstajata. Prva: »Povem ti, sina imaš«. Prvi le izvleče fotografijo malega, ona se nasmehne in po nekaj trenutkih glasne tišine reče: »Želim, da si mu oče«, nakar ji plašno zastavi vprašanje: »Kaj sem pa lahko tebi?« ... »Osel.« (z otroki so se igrali neko božično igrico, v kateri so potrebovali le še nekoga za vlogo osla). Tako preprosto.

Moja prva misel ob zaključku filma: P L E M E N I T O. Trdna, čista ljubezen, ki jo je bremenila slaba šala narave, utrpela je kolateralno škodo a vseeno ji duša ni bila izpihana. Nasprotno: bila je bolj močna kot kdajkoli. Prva se je sprijaznila z dejstvom, da ne glede na to kako močno si kepice želi, svoje nikoli ne bo imela. Ima pa jo Prvi in prav je, da zanjo poskrbi tako kot bi skrbel za njuno skupno. Pohodila je svoj ego in s tem postala larger than life.

Ko skeptiki obmolknejo.

http://artfiles.art.com/images/-/Christine-Ellis/Loving-Hands-Photographic-Print-C12153830.jpeg