Včasih življenje zavije na čudna pota. Hodimo (nekateri tečejo:)), potem pa nastopi oster ovinek in ga včasih ne zvozimo. Morda se hitro poberemo in gremo naprej...morda pa se kobacamo še nekaj časa in ob tem razmišljamo, kako hudiča nas je spodneslo, kaj neki nam je prišlo pod noge, da smo štrbunknili.

Seveda se bomo slej ko prej pobrali, obrisali tisti prah s kolen, malce zastokali ali pogodrnjali in odšli naprej. Do naslednjega ovinka. Ali pa prepada (kako dramatično to zveni, a imam rada močne metafore:)). Sledi klišejsko iskanje mostu - in klišeji pravijo, da se ga vedno nekako najde. Most namreč. Vedno je nekje, sicer pa prepad preskočimo in upamo, da dosežemo drugo stran.

Saj nočem preveč pametovati. Vse to, kar sem napisala, že vsi poznamo. Skozi življenje je priporočljivo iti z odprtimi očmi, buden, zavesten - in včasih je to lažje, če lahko nanj pogledamo od zunaj, mimo naših želja, strahov, pričakovanj.

To ni vedno lahko, seveda, včasih pa popolnoma nemogoče. Zato potrebujemo ogledala. Da vidimo, ali je obleka poravnana z vseh strani, se pogledamo v ogledalo. Včasih je ogledalo naša prijateljica, ki da končno besedo o tem, ali je kaj primerno za našo postavo ali ne. Potem pa še pove, ali je primerno poklicati svežo simpatijo ali ne. Daje vpogled v vse kotičke, v katere morda sami ne bi videli ali pa malce prikrojili resnico in zamižali. Prijatelji in sploh vsi drugi, s katerimi imamo odnos, nas zrcalijo vedno in povsod. Pravzaprav se ogledujemo neprestano in s tem mnogokrat lažje zvozimo tiste ostre ovinke.

Takih sogovornikov je mnogo in eden od mojih je tudi TAROT. Naravnost obožujem ga. Saj poznate te karte, za nekatere skrivnostne in čudne, za druge larifari in pripomoček za natolcevanje iz trte zvitih zgodbic, za nekatere spet le mimobežni vir zabave...za nekatere pa morda stari znanec.

Jaz sem ena izmed tistih, ki se z njimi redno druži in ima z njimi nek odnos. Odnos ogledala namreč. Vem, da lahko zrcalijo naše življenje, od najbolj banalnih pa do globokih tem, ki se nam dogajajo. Pa nisem šlogarca, sploh ne. Samo pogovarjam se s tarotom, ga kaj pobaram in potem prisluhnem. In vedno odgovori, včasih resno in neposredno, drugič šaljivo, pa sem ter tja celo z aroganco.

Kdo ve, kako deluje. Naj se s tem ubadajo tisti, ki se jim da. Jung je iskal te odgovore, če jih je našel v kolektivnem nezavednem, ne vem.

Jaz samo vem, da če ne vem, kako kaj zgleda v mojem življenju, če ne vem, ali bom zvozila tisti ovinek, potem zvečer, s galono črnega čaja z mlekom in sladkorjem (še raje s smetano:)), primem v roke tisti zavojček...78 kart in jih premešam ter nato dovolim, da podobe spregovorijo.

In vedno spregovorijo.

Torej, da povzamem: obožujem tarot. Rada ga berem. In vas vabim, da se mi pridružite.

Če želite branje kart, potrebujete kak uvid, mi lahko pišete na:

zrcalo.tarota@gmail.com

Branje je popolnoma brezplačno, to počnem, ker me izjemno veseli. Pogoj je, da svoj odgovor objavim na blogu, zato napišite šifro, za koga je to branje. Ne bodite nestrpni, včasih me življenje odnese, tudi jaz pridem do ovinkov:) in ne morem hitro odgovoriti.

Pomembno:

Vzemite moje odgovore le kot VPOGLED, ki NIKAKOR ne nadomešča strokovne pomoči! Branja so le za zabavo. x!x

Tudi ne pričakujte natančnih in enoznačnih odgovorov, ker le-teh ni.

Ne berem zdravstvenih in pravnih vprašanj.

Sicer pa dobrodošli:)

Naj se branje prične...