ocitno me se vedno ni izucilo. se vedno (za)upam v ljudi, da obstaja v vsakem vsaj koscek dobrote, razumevanja, pripravljenosti, da bi prisluhnili in ne le obsojali drugacnega. naivnost je ocitno zasidrana globoko v meni. ali pa je slepilo? ne, ne verjamem. upam. pa ceprav vem, da bom pri vecini razocarana. vedejo se, kot bi jim hotela storiti res nekaj groznega. pa kaj vam je ljudje? bi vam pasalo, da bi se drugi do vas tako vedli? ali pa ste tega vajeni ze vse zivljenje in enostavno niste zmozni spremeniti vzorca vedenja? kakorkoli, ne morete me prizadeti. ker imate vi problem, ne jaz.