Drugi del
Zapis je objavil/a Aliana
1.424 ogledov
30.7. --- 11.8. 2007
Dva motorja. Štiri osebe. Nekaj prtljage.
day 4
Nov dan je pred nami.. pa gremo.. in smo se že skoraj nehali čuditi takim prizorom. 
Za kosilo smo bili že pred Moldavsko mejo. Na restavraciji, kjer smo jedli, je visel izvesek: PECTOPAH, Igralni avtomati, Biljard (hmm.. zmanjkal ta čudnih črk..). Po kosilu smo šibali naprej, v Moldavijo.. Ravne, dolge ceste, obdelana polja okrog in okrog.. V ??? smo s težavo našli hotel. V prvem so hoteli 100€ na osebo, v drugem čisto malo manj, tretjega, ki naj bi bil, pa nismo in nismo našli.. vsi obupani smo se ustavili, da si vsaj še pivo privoščimo, preden gremo ven iz mesta iskat plac v koruzi.. Pa se je iz nekega avta prikazal nek bajker in nas odpeljal do hotela 
Malo smo se sicer spraševali komu točno je hotel namenjen 
, ampak spali smo pa le na toplem. Prej seveda še v trgovino, tokrat si bomo pivo privoščili kar v sobah. S H. sva imeli malo težav pri sporazumevanju, prodajalka bila nekam tečna.. Pa se je našla punca s huuudim dekoltejem in se lepo zmenila z nama v angleščini kaj in kako.. Pred trgovino smo spoznali še par njenih sošolcev (menda so se dobili po parih letih s svojo učiteljico angleščine in šli na drink), punca je pa med drugim povedala, da ima zaročenca v ZDA in da čaka na vizo, da bo lahko odšla tja.. Skupaj z otrokom.. Kolikor je bila cela zgodba malo zavita v meglo, smo se pozneje resno spraševali, če ga ni spoznala preko neta.. Izgleda, da je to tu kar pogosto. Punce mislijo, da je zunaj vse oh in sploh super.. No ja..
day 5
Če bi vedeli, kaj nas danes čaka, bi ostali kar tam, v romantičnem hotelčku.. Pa nismo. In smo šli naprej. Romantika se je nadaljevala, malo na drugačen način. 
Nekaj časa...
Dokler nismo kakih 70km pred mejo z Ukrajino naleteli na mejo. Halo?!? Nikomur nič jasno.. Najprej nas ustavijo policaji, pregledajo potne liste, razložijo, da moramo plačati nekakšno eko takso.. S. jih nekako prepriča, da smo to plačali že na Moldavski meji in da so nam pač pobrali vsa potrdila.. Nas spustijo naprej. Se spet ustavimo par metrov naprej pri carinikih. Mrko gledajoči fantje. Vso prtljago pobrat dol iz motorja in odnest not, v pisarno. Pregledajo čisto vse, vmes jim razlagam, da kavni bonboni niso droga in da je nož v tulcu namenjen rezanju melon. Tip samo mrko gleda. Naju s H. pošljejo ven, I. in S. pa ostaneta not.. Čez nekaj časa prideta vsa penasta ven in povesta, da sta pač plačala 100€. Nekakšne kazni in v bistvu podkupnina, da nas spustijo naprej in ne kličejo policije zaradi tistega trapastega noža in da nas ne pošljejo nazaj, ker baje nismo imeli nekakšnega žiga iz Chisinaua..
Vmes med vso to kolobocijo se nekaj na kratko pogovarjamo z fanti z nizozemsko registracijo, ki tudi čakajo na postopek.. Tip nam razlaga, da je tu vmes še ena država, ki je sicer ni na uradnem zemljevidu, da pa Lonely Planet močno odsvetuje pot tu skozi.. Hja, dobro da vemo.
No, fantje nas potem spustijo naprej. Do naslednjih policajev. Ki ugotovijo, da nimamo vize. In nam zaračunajo 20€ na osebo. In ne, ni še dovolj. Ko se vsedemo na motor, stopi k nam policajček iz druge strani ceste.. Kaj pa eko taksa za motorje? Nekaj se pregovarjamo, plačamo nekaj in mu damo še ves moldavski drobiž, zahtevamo potrdilo pa samo nekaj bluzi, da je zdaj vse ok in vse v računalniku in da ne rabimo potrdila..
Penasti od besa se odpeljemo naprej, preden se še kdo kaj spomni. S. stopi po gasu.. Ne za dolgo. Za prvim ovinkom policaj maha z loparčkom. Obema voznikoma pokaže merilnik, na katerem piše, da sta vozila 73 km/h. Oba. V naselju menda, čeprav ni videti nobene hiše.. Nekaj se bunimo pa ni pametno, tip kar rdeč postane.. in pač plačamo še 20€. In se lepo po pravilih peljemo naprej. UStavile so nas še 2, 3 kontrole, denarja na srečo niso več hoteli.. Smo si pa močno oddahnili, ko smo prišli ven.
Pozneje smo ugotovili, da smo bili v Transnistriji. Priznava jih sicer nihče. Imajo pa svoj denar, svoje znamke, svoj parlament.. in okoli 20000 ton ruskega orožja. Nobenih fotk, se nismo upali fotoaparata potegnit ven..
Kdo bi si mislil, da bomo kdaj navdušeni, da smo prišli nazaj v Ukrajino. V Odessi se spravimo na večerjo, šef dovoli, da motorje parkiramo v notranjem dvorišču. Razložijo nam, da je kamping, ki ga iščemo na krožnem križišču levo in na naslednjem krožnem še enkrat levo. In se odpravimo. Zapornice so spuščene in vštric nam pripelje tipček.. Vpraša kam smo namenjeni in pove, da nima pojma kje bi bil ta kamp, da je pa naslednje krožno oddaljeno 70 km.. Pravi, da nam bo poiskal hotel. Skupaj se ustavimo na drugi strani zapornic, ob robu ceste.. Mlad fant (Igor) in dve luštni punci (Katja in ???) v avtu. Kar obvladajo angleščino. Ne dobi hotela in nam na koncu ponudi, da prespimo pri njegovih starših. Ne izgleda, da bi bilo kaj narobe pa itak imamo dost vsega in se peljemo za njimi.. Pridemo v ogromno hišo, komaj jih prepričamo, da lahko spimo v eni sobi na tleh, da ni treba komplicirat.. Potem pa sedimo zunaj na vrtu in čvekamo pozno v noč. Vsi trije so motoristi 
day 6
Zjutraj nas čaka zajtrk, povabljeni smo, da ostanemo še en dan, da nam razkažejo Odesso. Pa se raje odločimo, da gremo naprej, toliko je še pred nami.. Samo še S. motor je treba popravit. Igor je razložil kje najdemo serviserja, še poklical je tja in mu vse razložil. Tako da se samo pripeljemo pa tip že ve kaj je treba. V manj kot pol ure je vse urejeno. Še skupinska fotka za konec 
in smo šibali naprej.
Spet zanimivi prizori na cesti. Tip je očitno selil kokošnjak 
Dvakrat smo še prišli v nevarno bližino Moldavske meje (oziroma Transnistrie najverjetneje), ampak na srečo tokrat niso pobirali prispevkov. Spet smo si privoščili zajtrk iz trgovine, tiste centimeterske rezine salame smo pojedli kar zadaj za hišo. Skozi malo mestece (ali pa je bila vas? ena bolj neurejenih - sem dobila dokaz, da se folk ne norčuje, ko pravi, da lahko sredi ceste naletiš na 2 metra globoko luknjo, ker je pač nekdo rabil pokrov od kanalizacije) smo prišli do Črnega morja. 
Vsaj ta del, ki smo ga videli, nas ni preveč navdušil, tako da smo se kar hitro odpeljali dalje.
V Galatiju nam je pisana družbica mladih in starih prišla pomagat, ko smo iskali pravo cesto nazaj v Romunijo. 
Peljali smo se ob delti Donave (tega je sicer za nekih 100 km, ampak že tisti mali košček, ki smo ga videli, je bil čudovit.) 
Ko se je začelo večeriti pa smo lahko opazovali ženske in otroke, ki so peljali kravice domov iz paše. 
Vozili smo se pozno v noč, ker kampa ali hotela kar ni in ni bilo. Ko smo kamp nazadnje le našli, je bil seveda že zaprt. In smo se odločili, da nismo mi krivi, če nas ne spustijo noter, si napihnili blazine in se zleknili kar pred ograjo. Ko smo že skoraj spali, se prižge močna luč nad nami in iz recepcije pride tipo.. da smo ga prestrašili. I. ga vpraša, če nas spusti noter pa odgovori, da se kamp odpre ob 10h. A lahko pol vseeno spimo tu? Ja, ni problema. OK, a lahko potem ugasneš luč? In je tip šel ugasnit luč in smo mirno spali do zjutraj..
Da jutranjega mimohoda vseh hlevskih živali sploh ne omenjam... 
day 7
Spet smo se vozili po nekih vaških cesticah, za katere je I. rekel, da so jih očitno zgradili že Rimljani, od takrat pa jih ni nihče več popravljal.. Nekaj časa makadam, potem malo granitnih kock pa spet makadam in spet kocke... Pripeljale so nas 100 let nazaj v čas. Na pašnikih smo opazovali gospe, ki so pasle ovce, v daljavi je kmet dirkal po polju z vozom, v katerega je bil vprežen konj, po cesti smo prehitevali volovske vprege.. niti enega traktorja. Hiše krite celo s slamo, pred vsako vodnjak..
In potem smo se kar naenkrat znašli v lepem, modernem mestecu Tecuci s prekrasnim parkom http://www.gapo.ro/thumb/4K6J8BBCTANA516WRSU5GKJKW.jpg.. in si privoščili kavo in zajtrk. Vmes je do nas pristopil gospod in nam prinesel knjižico in DVD s fotkami parka http://www.gapo.ro/thumb/3FR9LR4M531X9NX1PEM985KTR.jpg. Izkazalo se je, da je prav on arhitekt parka (mini živalski vrt, vse v cvetju, malo kičasto ampak simpatično) in tudi fotograf in nam je kar podaril svoj izdelek.
Spet smo odrinili naprej, zdaj se je pogled malo spremeil, ker smo se spet vozili skozi gozdove. Proti večeru smo začeli iskat kamping. Prvi, ki smo ga našli, je bil nekakšen mladinski center. Ker kao znam španščino (in to kao ful pomaga pri romunščini 
) so me poslali, naj se zmenim.. V jedilnici sem našla eno staro gospo, ki je pometala in jo poskušala vprašat kje je recepcija.. Me je skoraj za roke odvlekla na drugo stran hiše, kjer naj bi bila druga gospa, ki bo razumela.. Ta gospa je prišla ven in poklicala tretjega tipa, ki je govoril nekako francosko in par besed angleščine.. Na koncu sva ugotovila, da se res še najbolj razumeva, če jaz črkujem španščino, on pa romunščino. V glavnem, izvedeli smo, da je mladinski center, da sploh ni kamping, da pa lahko prespimo zadaj za hišami, ampak potem kriza s kopalnicami.. Ja, verjamem, da niso bili preveč navdušeni, da bi otroci tuše delili s štirimi čudnimi bajkerji 
Nekako smo se zmenili, da je par km naprej pravi hotel, s tuši.
In smo se odpravili naprej in čez par km res zagledali celo naselje. Na koncu smo se znašli v simpatični leseni hišici, šef se je nekaj sekiral, da nimajo angleškega zajtrka ampak le 'romunskega'.. sploh ni panike, saj jemo vse. Po pijačo smo se morali odpeljati par km naprej v trgovino, za večerjo smo pa dobili ogromen pladenj mesa na žaru in seveda pomfri.. Smo se že nekako sprijaznili, da bomo večinoma jedli zrezke in pomfri na poti, ker v restavracijah očitno še niso prišli do kakih posebnih, domačih ali pa vegetarijanskih jedi.. no ja, ali pa jih nismo znali naročit..
4 komentarji
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.