Noč

Dnevi minevajo. Vsi se zdijo enaki, z vmesnimi trenutnimi spremembami. Ne prenesem monotonosti,dolgočasja. Potem imam čas razmišljati.Večinoma neumnosti, črnoglede misli se mi podijo po glavi. Hodim po mestu...zjutraj, popoldne in opazujem utrip. Sprašujem se. Vsakokrat, ko gre mimo mene kdo, ki ima take lase, take oči, tisti nasmeh...se zdrznem. Pa ga ni. Nikoli ni nikogar istega, ni njega.Ne gre mi iz glave, ne grem naprej.

Res je, da se ne oziram več toliko na to, karkoli že počnem, kakšen bo komentar. Briga me. zakaj bi se le? Torej, če se sedaj poročim( kar dvomim da se kdaj bom, preprosto se nočem), bi se iz trme. Za to da dokažem sebi,njemu, vsem....da imam brez njega popolno življenje. Da je navaden egoist, ki misli le nase, mu ni mar za nikogar, trdi da sva prijatelja, dokazuje nasprotno. Z besedami mogoče....besede so poceni,dejanja nekaj štejejo. Celo sam je to izjavil, deluje pa popolnoma v nasprotju s to trditvijo.

 

Ni izgovorov. Jih ni! To je že preneumno. Po drugi strani opravičujem. Ne grem iz kože....ne morem iti, očitno še ne. Pozabil je na moj RD. Evo ego mi ven tolče, pa kaj?!

Zahtevna? Tudi prav.

Druga stran pa je: Neverjetno ga pogrešam.

Kdo ima tak smisel za humor? On...tudi jaz.

Koga imam najraje na svetu? Njega.

S kom se lahko pogovarjam o vsem? Z njim.

Kdo me tako privlači? On.

Kdo mi neštetokrat reče da me ima rad? On.( čeprav tega ne dokazuje)

Koga bi rada videla preden umrem? Njega.

Koga bi rada videla, ko diplomiram? Njega.

Kdo hočem da me objame in mi skuštra lase? On.

S kom se najraje kregam in ga jezim? Z njim.

Koga imam na ekranu računalnika, kot ozadje? Njega.

Komu dovolim, da me kliče z vzdevki? Njemu.( čeprav jih vsako leto spreminja)

 

Na žalost me to ne bo minilo. Z drugim bom živela, imela otroke, a ob koncu dneva se bom samo z njim pogovarjala v mislih. Vedno, ko bom hodila po cesti, si bom želela da ga srečam.

 

Žalostno.

Dan se prevesi v noč. Odpravim se pod tuš. Voda. Ah, kar stala bi tam. Zdi se mi da izpere vso umazanijo od mene....iz mene. Nevem kako dolgo stojim tam, na koncu se me komaj vidi, od vse sopare, ki se nabere.

Naslednja destinacija, postelja. Z kozarcem limonade. Kakšen užitek. Pogreznem se pod odejo. Ne zaspim takoj. Sploh nočem. Hočem tako ležati, naj se čas ustavi. Pa se ne. Drvi naprej, ravno ko jaz nočem da bi.

Kam gre vse? Zakaj se tamala prepira za vsako malenkost, kot je ali je bila tista brisača tam prej, ali ni bila v drugi omari. Lepo prosim, komu se da za take malenkosti razburjat. Njej. Komu se da energijo trošit, samo za to da dokaže svoj prav in drugega tlači v drek? Kdo je sposoben kaj takega? Zakaj je ta svet tako pokvarjen?

Zakaj nasilje? Zakaj drugače ne sproščaš energije? S športom naprimer. Tega ne razumem. Preprosto. Sram me je, da sem tukaj, na tej zemlji. V tem času. Sicer nevem kaj bi bilo drugače, če bi se rodila naprimer v sedemdesetih ali šestdesetih. Bi bilo. Ne znam razložiti kako. Ta čas je preveč komolčarski zame. Tega ne maram. Pohoditi vse pred sabo, da prilezeš na vrh. Ne glede na to, kako se počutijo ostali. Jutri bo nov dan, nov nasmeh, nova jaz....malo tudi stare. Ne bom jezna, ne bom zamerljiva, ne bom muhasta. Pa sem še vseeno tudi to. Se trudim, ne zabijati žeblje v srce drugemu. Četudi jih potem izpuliš, ni nikoli več isto. Besede ostanejo, storijo pa toliko škode, da si vi še misliti ne morete. Kolikokrat sem rekla stvari, ki jih sploh nisem mislila in potem sem videla žalost na obrazu človeka. Malo je manjkalo, da nisem planila v jok. Počasi se pogrezam v spanje. Hočem sanjati tiste sanje, kot pred letom dni. Ne bom jih pozabila.

Sedim v pisarni, zamišljena. Gledam skozi okno, delo za ta dan sem približno končala. Nekaj pustim še za jutri. Utrujena sem. Ravnodušna. Spomnim se na prijateljico in ji pošljem sms, če se ji da na pijačo in klepet. Sploh nevem zakaj sem to storila, glede na to v kakšnem stanju sem. Ah, saj tako ali tako verjetno nima časa. Odpravim se domov, prej še nekaj pojest. Hrana nima nikakršnega okusa, kot bi mlatila slamo. Tako brezveze se mi zdi vse. Ko končno prišepam domov, dobesedno, se samo še uležem. Nekaj časa še poslušam glasbo, potem pa tudi ta zamre, ker se pogreznem v spanec. Zbudim se in avtomatično pogledam mobitel....oh,sms je tam. V kino da bi šli. Super. V trenutku se napravim in se odpravim. Odkar so novi vozni redi, sploh ne vem več na katero trolo. Neke čudne cifre. Eh, bom že prišla. Če pa ne, pa kdaj drugič. Še jezna se mi ne da biti. Zdi se mi, da bom zamudila, promet še kar nekam gre, semaforji so druga pesem. Na čudo čudno, se mi izteče ravno prav. Po dolgem času jo zagledam,fino jo je videt. Kar žari. Sprva so od filma ne obetam nevem kaj, izkaže se da se nasmejiva do solz. Ne gre, da ne bi vprašala jo zakaj se ne oglasi, ker ona ve vse. Razume me. Ko prideva iz kina je že temno. Noč. Rada jo imam. Želim si, da se mi zjutraj ne bi bilo treba zbuditi. Pa vedno pride nov dan. Danes bolj prijeten, spet drugič manj. Hvalabogu za spomine. Ti človeka razvedrijo. Včasih si želim, da bi čas lahko zavrtela nazaj in ga ustavila v trenutku, ki bi ga sama izbrala. Potem bi tam obstala in nekaj časa uživala. Če že v tem ne znam. To je življenje. Kakor ga vzameš. Pogosto se mi zdi dobesedno kot kurja lojtra, spet drugič kot sladke sanje.

 

Pogrešam ga. To je že novo poglavje a hkrati staro in zaprašeno.

Včasih me prime, da mu napišem pismo. Zakaj?? Če ga nikoli ne ne bom pokazala,niti poslala? Ker če mu povem, pa čeprav samo na papirju, se počutim lažjo, na nek način dam ven.

Del mene se osvodobi.

Zakaj vedno vse povem samo njemu? Ker vem, da bi me podprl, če bi vedel. Ker ga ni. Da bi me obsojal, se zmrdal. Je kot zrak....vsepovsod, a hkrati nikjer. Je kot voda, v njej ne morem živeti, brez nje pa tudi ne.

Kot nezdrava obsedenost. Nezdrava v smislu, ko me zagrabi in ga nečloveško močno pogrešam....se usedem in svet se mi zdi tako krut, obsedim in nočem naprej. Vse mu povem, vse ve, dober psiholog je, a hkrati ne ve nič. Vse mu povem,on mi svetuje....pa ne tako kot si mislite.

Vedno, ko me kaj zabode, bi rada da pride in me brani....čeprav vem,da bi morala to storiti sama. To je počel, pa ne več.

Nikoli ga ne bi mogla sovražiti, on je moj. Ne dam ga, zame bo vedno najboljši prijatelj.

 

 

Dragi prijatelj....neverjetno močno te pogrešam, tebe pa kar ni. Vem, premočno si želim tvojih besed. Skušam biti ravnodušna, pa mi ne gre najbolje. Ker me vseskozi spremlja kaj kar me spomni nate. Razumem te. Prej te nisem. Če se postavim v tvojo kožo bi reagirala enako, razumem kaj čutiš...

Pa sem preveč egoistična, da bi ti pokazala da vem kaj približno doživljaš...my bed,really.

Nikoli te ne bi mogla obsojati.Pa naj si storiš karkoli že. Rada te imam.

-----