30.7. --- 11.8. 2007

Dva motorja. Štiri osebe. Nekaj prtljage.

day 7

'Romunski' zajtrk je izgledal nekako takole:

kava, čaj, mleko direkt iz krave, na krožniku pa mastna omleta, dva kosa ocvrtega sira in še par kosov ocvrte hrenovke.. Heh, poglejmo s pozitivne strani.. dovolj energije za ves dan..

Še manjša popravila motorja. No ja.. v bistvu razstavljanje in sestavljanje zaradi napake, ki je sploh ni bilo. Smo pa uspeli ostat brez alarma.

Šefe je sicer nekaj razlagal, da je pot naprej 'bad road, very bad road' pa smo si mislili, da mi že vemo kaj so to slabe ceste.. Ampak po par kilometrih se je asfalt končal in se je začel makadam. In po par kilometrih se je končal makadam in so se začele kozje stezice.

Počasi se daleč pride, I. je itak užival, ker je prišel na svoje, midve s H. sva trpeli zadaj, ko naju je metalo po zraku.. Na vrhu hriba smo naredili pavzo in raje nismo spraševali italijanov, ki so se pripeljali mimo, koliko km nas še čaka. Vmes smo srečali konjsko vprego.. No, če on zmore, bodo naši konji tudi. In nam je uspelo. Smo prišli nazaj na asfalt. Med ovce.

Cesta je bila zdaj OK in kar hitro smo prišli do Brasova, kamor smo bili v bistvu namenjeni. Kar veliko mesto, malo spominja na Dunaj (itak vsa večje mesta tu spominjajo na Dunaj), ogromna gotska katedrala je bila zaprta, ker je bila nedelja.. Vreme je bilo bolj slabo, ves čas je nekaj pršilo pa še motorjev se nismo upali pustiti samih, tako da smo naredili samo kratek sprehod po glavnem trgu, kupili par spominčkov, pofotkali in šibali naprej. Drakula nas je nestrpno pričakoval v Branu

Ugotovili smo, da je grad že zaprt, zato smose odločili prenočiti kar tam. S. je šel pogledat za ceno v kamping, jaz sem malo trmarila, ker mi res ni bilo do postavljanja šotora v dežju.. Kar naenkrat je do naju stopil mlad fant in vprašal, če iščemo sobo.. Ja, v bistvu res. Razlika v ceni je bila samo 3€, tako da smo se odločili za sobo. Seveda je vedno potrebno vprašat, če imajo garažo za motorje. Tokrat smo jih imeli parkirane v garaži - hlevu, tale jih je pa budno pazil.

day 8

Zjutraj smo ugotovili, da se Bran Castle odpre šele ob 12h in bo treba čaaaakat.. Jaz sem si vmes itak premislila, nekak sem videla par razglednic in fotk iz notranjosti pa se mi je zazdelo boljše, da ohranim spomin samo na tisti nočni pogled od zunaj, ki ima vsaj malo veze z Drakulo. Drugače v bistvu ni nobene pametne povezave, razen da so ga pač poimenovali Drakulov grad. V bistvu je kakih 250 km oddaljen od kraja, kjer naj bi stal grad iz Stokerjevega romana. Kar se pa tiče Vlada Tepeša - je baje celo enkrat prespal tu notri.

No ja, medtem ko sta si H. in S. ogledovala grad , sva midva brskala po stojnicah s spominčki (večinoma dolgčas, neizvirno, vse made in China) in si privoščila siesto.

Potem pa smo se skupaj odpravili na ogled še enega gradu, kakih 20 km stran. Cetatea Rasnov oziroma grad, utrdba ali kaj že to je v Rasnovu je kar lepo presenetila. Najprej razgled, potem pa še notranjost. Lepo obnovljeno, celo nekakšnem muzej je noter. Pa zanimiva zgodbica, povezana z vodnjakom. Med enim od turških obleganj je prebivalce zaskrbelo, da bodo ostali brez pitne vode. Tako so dvema turškima ujetnikoma obljubili, da ju izpustijo, ko skopljeta http://stronghold2.heavengames.com/cpix/cw/rasnov-7.jpg. Kopala sta 17 let in končno naletela na vodo v globini 146 metrov. V bistvu se pa ne ve zagotovo ali so potem izpolnili obljubo ali pa še vedno ležita na dnu vodnjaka.

S. je našel prijatelja , potem pa smo šli iskat hrano. Za spremembo smo jedli pico in ribe.

Vmes smo se z lastnikom stanovanja zmenili, da lahko prespimo še eno noč, saj nekako ni imelo smisla pozno popoldne odhajati naprej. Fant je imel neke čudne izjave kako nič ni spal ponoči.. malo smo se zamislili.. pod Drakulovim gradom, v mestu vampirjev, ti človek reče, da ponoči ni spal?!??!

Česna in žegnane vode pa na tistih stojnicah ne prodajajo...

day 9

Preživeli smo noč brez dodatnih luknjic v vratu, se poslovili od pujska in se odpravili proti Sighisoari. Vreme je bilo spet bolj tako, tako. V mestu smo zavili v prvo restavracijo, naročili pico in čakali, da se vreme odloči.. Kar naenkrat se iz ulice zasliši: 'O lej, Ljubljančani!' In tako smo spoznali dve primorki, ki vsaka s svojo Africo Twin potujeta okrog in se ne izogibata makadamu. I. se je odločil pazit motorje, mi smo se pa skupinsko odpravili na ogled mesta. Potem smo še skupaj popili kavico, se zmenili, da jo ponovimo v Sloveniji in šibali naprej v Sibiu. Sibiu/Hermannstadt je ena taka zanimiva mešanica romunske in nemške kulture. V mestu živi kar precejšen odstotek nemške manjšine še iz 12. stoletja. Vsi napisi so dvojezični. Menda je bil celo eden od zadnjih županov nemškega rodu. Mesto je spet en približek Dunaja, z velikim trgom in arhitekturo, ki se jo splača it pogledat.

Čeprav se je že večerilo, smo se odločili iti naprej in poiskati prenočišče čim bližje Transfagarasu. Ampak kampov in hotelov, narisanih na zemljevidu, v živo spet ni bilo videti. Že v čisti temi smo zapeljali dol iz glavne ceste in se odločili poskusiti srečo še z enim narisanim, oddaljenim kakih 20 km. Cesta je bila obupna.. tisto, ko se lotijo popravljat asfalt in izrežejo 10 cm globoke in pol metra široke luknje.. potem pa jim zmanjka časa in asfalta. in jih pustijo. Super za vožnjo z motorjem v trdi temi No, čez 20 km se je pred nami pojavil ogromen hotelski kompleks. In the middle of nowhere. V največji hotel sem šla vprašat, če lahko prespimo.. pa so mi razložili, da je vse zasedeno, da je verjetno tudi po apartmajčkih vse zasedeno in da bomo morda dobili prostor v samostanu. Halo?!? Zunaj pa v celem naselju ni bilo videti žive duše. Strašljivo... Sredi Transilvanije, 20 km od civilizacije, nikjer nikogar in vse zasedeno.. Kako se že začenjajo tisti filmi o vampirjih? Gremo pogledat do samostana, ogromen lesen obok, kakih 100m noter pa samo ena mala lučka.. O ne, ne bomo. Gremo pogledat v apartmaje.. Pozvonim pri enem, ki ima celo zvonec, ostalo je vse za ograjo. Zaspan gospod se oglasi in ko mu razložim kaj in kako on začne samo ponavljati:'no, no... nonono, no, no..' in potem odloži slušalko.. Uf.. ok.. Kaj pa zdaj? Nič, gremo še enkrat do samostana, se opogumimo in zapeljemo noter. Malo pred samostanom ena cestica zavije levo in tam je še ena stavba. Pozvonimo, fanta smo očitno zbudili. 'A je to hotel?'.. 'Hm.. no ja.. recmo.. ja je..' V bistvu je dom za duhovne vaje ali nekaj podobnega, plačamo skoraj najnižjo ceno do zdaj in se stlačimo v edino še prosto sobo, S. mora spati na tleh, ker ni prostora.