30.7. --- 11.8. 2007

Dva motorja. Štiri osebe. Nekaj prtljage.

day 10

Zjutraj vse izgleda dosti lepše in manj strašljivo. Ampak še vedno nam ni čisto jasno kje so vsi tisti ljudje.. Na zajtrku v restavraciji nam natakar nekako razloži, da vsi prihajajo sem zaradi samostana. Očitno smo res naleteli na nek verski center.

Zdaj pa proti Transfagarasu. Cesta je ponoči zaprta tudi zato smo morali včeraj nujno najti prenočišče. Transfagaras je najvišji in najlepši prelaz v Romuniji. Cesta teče med najvišjim romunskim vrhom Moldoveanu in drugim najvišjim Negoiu in povezuje pokrajini Transilvanijo in Wallachio. Zgrajen je bil iz strateških razlogov - Nicolae Ceauşescu je hotel zagotovit svoji vojski hiter umik, če bi jih napadli Sovjeti. Tako je cesto zgradila večinoma vojska, pri gradnji so porabili okrog 6000 ton dinamita, umrlo pa naj bi 40 vojakov. (vir: Wikipedia)

No, razgled je bil božanski

Za zaključek Romunije smo zvečer v kampu doživeli še čisto pravo romunsko žurko, z domačo glasbo in plesom do jutranjih ur. Spali pa smo v mini lesenih šotorčkih, nekako se nam ni dalo postavljat šotorov.

day 11, 12 ...

Čakala nas je smao še pot domov. Večinoma gasa po avtocesti. Prestopili smo Ukrajinsko mejo in se znašli v Srbiji, skoraj že doma. Na hitro smo si ogledali Džerdapsko sotesko , se na poti skoraj zaleteli v prašičke ob cesti (zanimivo, teh pa iz Romunije nismo bili navajeni). Jedli pleskavice in čevape, ponoči v dežju odbrzeli mimo Beograda, se za en dan ustavili še v Orašju (Bosna) na shopingu in malo podaljšali, ker so nas domači bajkerji povabili na piknik in kampiranje.

V soboto smo se ločili na ljubljanski obvoznici in odšli vsak v svojo smer. Razpakirat, oprat cunje, oprat sebe in spočit razbolele riti. Splačalo se je pa vseeno