PRIPOROČAM KNJIGO - NEGA DUŠE, THOMAS MOORE (IZŠLO LETA 1995)

http://www.eno.si/zbirka/negaduse

Velika bolezen dvajsetega stoletja, ki zajema vse naše težave in nas prizadeva kot posameznike in kot družbo, je “izgubljanje duše”. Zanemarjena duša se ne umakne, temveč se simptomatično pojavlja v obsedenostih, vdajanju razvadam, nasilju in izgubi smisla. Simptome skušamo osamiti ali izbrisati, a osnovna težava je, da smo izgubili modrost o duši, pa tudi svoje zanimanje zanjo. Redki so poznavalci duše, h katerim bi se mogli zateči po nasvet, ko podležemo slabemu razpoloženju ali čustvenim tegobam, ali kadar se kot narod spopadamo s pretečim zlom. Res pa je, da nam zgodovina ponuja izjemne vire razumevanja, ki govorijo izključno o naravi in potrebah duše, zatorej se lahko ozremo v preteklost in iz nje črpamo modrost in vodstvo.

Nega duše ni načrt samoizpopolnjevanja, pa tudi ne osvoboditev izpod muk in bolečin človeškega obstoja. Ne ubada se s pravilnim življenjem ali čustvenim zdravjem. To so zadeve začasnega življenja. Nega duše se dotika druge razsežnosti, ki nikakor ni ločena od življenja, čeprav je ne moremo enačiti z reševanjem težav, kar zavzema velik del naše zavesti. Dušo negujemo le tako, da častimo njene izraze, da ji damo čas in priložnost, da se razodene, in da živimo tako, da gojimo globino, notranjost in kakovost, v kateri se razcveta. Duša je sama sebi namen in cilj. Zanjo je spomin pomembnejši od načrtovanja, umetnost mikavnejša od razuma, ljubezen bolj izpolnjujoča kot razumevanje. Ko začutimo naklonjenost do sveta in ljudi okoli sebe in ko živimo tako s srcem kot z glavo, vemo, da smo na poti k duši. Vemo, da jo negujemo, ko so naši užitki globlji kot ponavadi, ko lahko opustimo potrebo, da bi se rešili kompleksnosti in zmedenosti, in ko sočutje nadomesti nezaupanje in strah.

Rose - Janis Joplin

Some say love, it is a river,

that drowns the tender reed.

Some say love, it is a razor,

that leaves your soul to bleed.

Some say love, it is a hunger,

an endless aching need.

I say love, it is a flower,

and you it's only seed.

It's the heart, afraid of breaking,

that never, learns to dance.

It's the dream, afraid of waking,

that never, takes the chance.

It's the one, who won't be taken,

who cannot, seem to give.

And the soul, afraid of dying,

that never, learns to live.

When the night has, been too lonley,

and the road has been too long.

That you think that love is only,

for the lucky and the strong.

Just remember in the winter,

far beneath the bitter snows,

Lies the seed that with the suns love,

in the spring becomes the rose.

Posnetek pesmi na You Tube:

http://www.youtube.com/watch?v=Gt4yLi6rljQ