Že od nekdaj sem se spraševala, zakaj mi je bilo vedno rečeno ( in to od tistih ljudi, ki sem jih /jih imama najbolj rada), da sem prelena,

ali da sem predebela ali da iz mene nič ne bo....in sem se presneto obsojala in tudi vseeno mi ni bilo.

Sem potlačila stvari in se razvijala naprej. Tudi danes morda nisem še tam, kjer mi v življenju pripada...a vendar.

Pred časom mi je zopet nekdo rekel nekaj podobnega, me prizadel in žalil. Tako sem jaz sprejela te besede....žaliti in prizadeti

Preprosto se zopet sprašujem, zakaj se moram obsojati? Kaj dobrega delam če obsojam sebe in druge? Kako se počutim v takšnem trenutku? Kakšne moje misli se porajajo ob tem in kakšna dejanja sledijo?

Kadar že v glavi delimo na : Dobro in Slabo, po moje, nismo na dobri poti. Ker že sodimo. Predalčkamo. Ker pač, kar je je, pač je. Ni dobro in ni slabo, ali vse je dobro in vse slabo...no poskusimo razmišljati tako: brez sodb, mnenj, ocen.....umaknimo se vase , prisluhnimo in zaznajmo svoje občutke : ali je to bolečina...ali užitek? Če zaznamo bolečino, jo bomo sprostili, nat ali drugačen način...hočemo jo dati ven. Kako? Morda se vprašamo: kaj imamo radi in kaj ne? Kaj je lepo in kaj je grdo...in s tem zopet sodimo, mar ne?

Zato predlagam, da pogledamo in najdemo samo tisto, kar nam je všeč, kar je lepo, kar nam ugaja in nas veseli !

In gremo proti sebi in svoji svetlobi. Poiščimo luč