ZA ALIE...

Nekdo je rekel:"Ne deli nasvetov, če želiš dolgo življenje.", pa še prav je imel. Življenje, ki ga živimo, je kot roman, ki se piše za vsakogar drugačen in če bi bila resnica tega sveta že razkrita, komu bi bilo mar za te besede?

Ko moj angelček zaspi, se izmuznem, da pogledam še kakšen film, da razmišljam o njihovi vsebini, o svojem življenju in dnevu, ki je za mano. O, ljudje, kako vse mineva... In če bi izbrali lažjo pot? Saj vem, da tudi lažje poti morajo obstajati, a vejetno ne bi bile tako zanimive. Kot da se mi ravno te, lažje, izmikajo in te težje, gradijo človeka v meni in to, kar bom nekoč postala. Zagotovo vem, da bo to dober človek.

Dan za dnem bežijo ti trenutki, minevajo in so neponovljivi, sladki ali grenki, ni jih več, ostanejo za nami, mi pa smo tisti, ki njihov okus nosimo še dolgo s seboj, mi sami tako želimo. Grenkoba določenih trenutkov, pa samo poudari sladkost drugih. Pa tudi če moje misli ne sežejo do besed, bodo zapisana na ta list papirja, na moj večno iskreni sogovornik. Kjerkoli že bom nekoč, danes ni prav nič pomembno, danes sem tu in razmišljam preveč naprej. Jaz sem res čudno bitje, navzven brezskrbno, nasmejano, znotraj zamišljena in plašna, kot otrok z tisoč vprašanji o življenju. Oh, kako bi bilo lepo obrniti čas nazaj, popraviti zgrešeno in si s tem polepšati tudi vsak dan, a ne gre.

Cenim ljudi, ki znajo vztrajati, ki so borci v svoji bitki. Kaj sem jaz? Jaz nisem borec...Zbežim! Boli me, a priznam, ne zmorem. Verjela sem vase, da sem boljša, pametnejša, hitrejša in vedno to hotela tudi dokazovati, a čemu? Ujeta v lastno spletko predstav, utvar o sebi, kar nisem in kar bi si želela biti. Čutila sem energijo, vedela sem, da me čaka poraz že na začetku, preslišala glas v srcu in šla skozi temo...

Alie je bila drugačna, od mene, predvsem. Navzven plaha, tiha, nekako nesigurna in krhka, a v duši oseba, ki ve, zakaj živi. Zavidala sem ji to, zavidala njeno moč prepričati ljudi v to, kakor hipnoza v snu, imela je neverjetno moč odpuščanja, moč nasmeha, pa čeprav je v srcu jokala, moč počakati trenutek, ki bo vrnil dano.

Občudovala sem jo in lepo jo je čutiti nekje blizu, pa čeprav ti vliva nekak vtis nedostopnosti, lahko čutiš toplino, ki je ne more skriti, pa čeprav bi se trudila na vso moč. Ja, čustva za njo, so bila drug planet. Če bi se primerjale med seboj, bi se lahko reklo, da je kot dan in noč, pravi borec v bitki brez občutkov dobi zmago.

Ko sem nekega dne naredila za svoje življenje velikansko prelomnico, mi je dejala:"Ej, ti pa imaš "jajca!", nisem niti vedela, ali je to kompliment ali zgražanje, a na koncu sem dojela po tonu zvenečih besed, da pa le misli na kompliment, pa ne da mi je ugajalo, le dojela sem, kako me ona vidi, a bilo je daleč od resnice. Ko sem spoznala dejstva o njenemu življenju bolj od blizu, se mi ni zdelo, da sem jaz tisti heroj v življenski bitki, ampak ona. Kako nesrečna je, se verjetno še sama ni zavedla, saj je bila prepričana, da pač tako je življenje in nič ni spremenila, nič, le živela je dan z dnevom in čakala z nasmehom na obrazu, ki pa je bil iz dneva v dan bolj sijoč, bolj širok, saj z vsakim nasmehom, je bil njen jok v duši močnejši, solze so tekle po žilah telesa, ne po obrazu, nikoli po obrazu...

Bila sem v situaciji, kjer sem dojela, kako je z njo in bilo ji je neprijetno, a bila slučajnost, čista slučajnost, ki mi je odprla oči, kjer sem prvič v življenju videla njene solze tudi na obrazu, objela sem jo. Težko je razumeti, zakaj nekdo vztraja nekje, z nekom ali z nečim, če mu vse daje le bolečino in trpljenje, a taka je Alie, vztraja v bitki in verjame v zmago in jaz verjamem z njo, sedaj. Ne poskušam je več prepričevati, pomagati, ona že ve. Kajti ne bi želela, da bi prehodila to pot skozi temo, ne bi hotela niti da poskusi, ne, ona že ve.

In čez nekaj časa, sva se srečali in rekla sem ji, če se spomni, kaj mi je nekoč rekla:"Veš, velikokrat se spomnim nate, velikokrat razmišljam, kaj si rekla, da imam jaz "jajca", a moram ti povedati, v življenju imaš ti boljše orožje, dobre živce in potrpljenje!!" Nasmejali sva se in dojeli, da imam spet jaz prav, hehe, a življenje gre naprej in nekaterih stvari enostavno ne želimo spremeniti in verjetno že mora biti tako.

Sanjala sem rjavega konja z mladičkom, potem pa sem se spraševala, kaj mi sporočajo sanje, še vedno ne vem, pa niti ni zdaj pomembno, taka sem, nekaj se zgodi, potem pa poskušam ugotoviti razloge tega, kar se dogaja. Enostavno sprejmimo tok življenje, kamor nas vodi v smeri toka, ne proti njemu, brez odvečnih vprašanj.