... če nadaljujem tisti zapis o kletki in ptiču, ki nikogar več ne zanima.

Mera je bila polna in bil je skrajni čas za krizni sestanek. Le-temu je sledilo še več sestankov, le da niso bili več krizni. Sama sem se izjasnila kaj bi rada, česa ne, kje se vidim in kje ne. Po razmisleku, tako ene kot druge strani, smo našli kompromis. Kompromis, ki mi blazno ugaja in nakazuje, da se bom osebnostno razvijala prav tukaj, na področju, kjer si želim in na katerem sem dobra. Zanimivo kako se življenje/usoda poigrava z nami. Po spletu naključij sem se znašla v podjetju, ki je aktivno v branži, ki je milje stran od mojega zanimanja. Po letu čakanja, presedanja, gledanja v zrak, pobiranja ostankov za ostalimi pa sem ugotovila, da vse skupaj le ni bilo zaman. V tem času sem dodobra spoznala celotno org. klimo, zaposlene, način dela. S tem sem ugotovila njihove pomanjkljivosti in hkrati uvidela, kje jim lahko pomagam. In to z velikim veseljem! Čeprav me njihova dejavnost ne zanima, me pa zanimajo oni. Zdaj smo v fazi načrtovanja novega projekta, uresničitev oziroma, bolje rečeno, uresničevanje pa sledi kmalu.

Moj nasvet vsem, ki ste nezadovoljni s svojim statusom, ki imate pomisleke glede svoje službene pozicije: ne se šparat! Vrzite skupaj vse kar vas moti, dobro argumentirajte, razmislite o tistem, kar bi pa lahko naredili znotraj firme, kje lahko največ doprinesete in te ideje predstavite svojemu nadrejenemu. Če boste izhajali iz sebe, če boste iskreni sami s sabo in drugimi, ne morete falit. Hvaležni si boste. In najbrž vam bo hvaležen še kdo drug. Če ne: their loss.

I FEEL FREE.

http://www.escapefromcubiclenation.com/photos/uncategorized/freedom.jpg

Če zaključim klišejevsko:

"Kdor jezika špara, kruha strada!" (navrženo s strani meni ljubega)

"Good things come to those who wait" oziroma "Kdor čaka dočaka"

"Vsakemu svoje"

"Vse je za nekaj dobro"

Ali kot je ob pripombi, da sem teoretično podkovana, imam ideje, a izkušenj še ne, modro zaključil moj šef (ja, tisti japi): "Korajža velja!"