Odšla bova spet

vsak svoji samoti naproti,

pa sva komaj občutila,

kako je lahko topel stisk dveh rok.

Odšla. Preprosto. In sva spet,

kar sva bila:

Komaj še človek. Tako čudno ubog.

Vse, vse je dobilo drug obraz ta hip:

drevesa, hiše, oblaki, nebo

in ceste so, ko da nikamor več ne držijo

in je vseeno,

kam nameriš korak.

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

Reci:

Kolikokrat bo še treba oditi

in za vselej pustiti ob poti

drobec srca?

Ivan Minatti