Zverinske modrosti (PRIVATE CLUB)

Iskrenost je vrlina. ampak nekateri je ne sprejemajo

in to je njihova stvar, katero se bodo morali soočit

....točno tako.

Pojdiva.

Skupaj na drugo stran neba.

Morda tam začutiva.

 

Vsak svojo svobodo.

http://www.zendocreations.com/mm5/graphics/00000001/aikido-pendant-lrg.jpg

# dve zvezdi, dve želji po zlitju v eno, kot dokončan stavek, kot pričakovan dotik, kot lastna misel, ki jo začutiš v drugemu, kot črna in belo kontrastno, a popolno...

# strah ima svoje ime, a le ime ki opeva srce ovito v tančico hrepenenja, ovito v plašč ljubezni pa ne pred drugimi kot pred samimi seboj....

# vem, da pride tisti dan, ko bova "gladila" mizo, kadila ter zvezde bodo prej prišle na Zemljo kot, da bi midva končala pogovor. Vse to vem. Vem, da sva si midva "nenavadno" blizu, ker oba sva težka sanjača in ker za SVOJE sanje; za lastni mir v življenju; greva do konca. Ne glede na ceno,ki jo plačava na koncu..............

# planetarni sistem kot mogočna sinergija, ki se dopolnjuje, medsebojno hrani, ustvarja ravnovesje, povezuje poti, spreminja bistvo, pripelje do konca, da bi se ponovno gradilo..novo in še močnejše.

Hvala ti za ve..... si res nekaj posebnega...

Nič ne razumem...niti se ne trudim razumeti....

trenutno tud jst rabim ramo...

Tukaj je moja...razjoči se

FAK, kolk bebavo vse vkup. Nimam več energije. Nimam.

razjoči se

NE bom se

Bom prekinila stike. Tako bo prav.

Trudime se vsak dan..., da se ne izzivam preveč...Vrneš se v življenje in k meni, če se le hočeš. Prosim, verjemi v to, kar izgovarjaš ali pa zapišeš. Odsotnosti nas naredijo ranljive. Lahko bi se mi tudi zgodilo, da nikoli ne bi začutila teh besed. Živeti v strahu, da nikoli ne bo bolje. Predajati se samoti....to je rešitev...

Mar se gremo kdo bo koga? Alio pa jaz ne znam več ocenit nič

Prevečkrat podcenjujemo moč dotika, nasmeha, prijazne besede, poslušanje, iskrene pohvale ali majhne skrbi za drugega, ki imajo možnost spremeniti življenje. Prijazne besede in dobra dela so večna. Nikoli ne veš kje in pri kom bodo pristala.

Prevečkrat podcenjujemo moč dotika, nasmeha, prijazne besede, poslušanje, iskrene pohvale ali majhne skrbi za drugega, ki imajo možnost spremeniti življenje. Prijazne besede in dobra dela so večna. Nikoli ne veš kje in pri kom bodo pristala.

Samo vesolje ta hip ve, za kaj gre. Vendar, ljudje smo si včasih kot lice licu.

Bolj ko gledam to lice, manj mi je jasno

Vesolje vedno ve, da je tocno to prav trenutek in prava situacija, nam je to spoznanje dano sproti, z zamikom ali ga pa nikoli ne dozivimo, ker ne znamo povezati stvari.

Zaupam, da vesolje ve. Kaj? ZAkaj? Kako?

 

Prepuščam se.

...tisto prijateljstvo je pravo, ki se ne ozira na časovne razlike, imam kar nekaj prijateljic/prijateljev, ki smo razpršeni sem in tja...predvsem vem, da lahko računanm nanje? Pa je res tako?

Je ja, Audi, prijatelji so kot zvezde, ne vidis jih vedno, ampak te vedno spremljajo , tudi iz Mehike

HVALA

 

tudi name se lahko zanesete. vsi. vsi..

 

Parni Valjak - Sve još miriše na nju a može i na kog drugog

 

 

 

Ne pitaj me noćas ništa,

pusti me da šutim,

ja noćas trebam mir.

 

Stare rane opet peku,

moje bitke dalje teku,

dušo ti nemaš ništa s tim.

 

Sa tvojeg izvora,

moja se duša napila,

žedna tvojih godina,

i sada mamurna

pita gdje je utjeha,

gdje je mladost nestala.

 

Idu dani, ja ih pratim,

ponekad do tebe svratim,

dušo tražim zaborav.

 

Molim sate da se vrate,

tragovima njenim hodam,

kao da je tu.

 

Sve jos miriše na nju,

i dan, i jutro što će doći,

nakon ove noći, noći bez sna,

i dvjesta godina,

da ih brojim u samoći,

otkako je otišla.

 

U mojim venama još je njenog otrova,

još je doza prejaka,

a tebe ljubim

da ne poludim,

da zaboravim.

HVALA

 

tudi name se lahko zanesete. vsi. vsi..

 

Parni Valjak - Sve još miriše na nju a može i na kog drugog

 

 

 

Ne pitaj me noćas ništa,

pusti me da šutim,

ja noćas trebam mir.

 

Stare rane opet peku,

moje bitke dalje teku,

dušo ti nemaš ništa s tim.

 

Sa tvojeg izvora,

moja se duša napila,

žedna tvojih godina,

i sada mamurna

pita gdje je utjeha,

gdje je mladost nestala.

 

Idu dani, ja ih pratim,

ponekad do tebe svratim,

dušo tražim zaborav.

 

Molim sate da se vrate,

tragovima njenim hodam,

kao da je tu.

 

Sve jos miriše na nju,

i dan, i jutro što će doći,

nakon ove noći, noći bez sna,

i dvjesta godina,

da ih brojim u samoći,

otkako je otišla.

 

U mojim venama još je njenog otrova,

još je doza prejaka,

a tebe ljubim

da ne poludim,

da zaboravim.

uuu tole je nekaj zame