TABULA SMARAGDINA ali SMARAGDNA PLOŠČA

je zbirka magijskih in alkimističnih izrekov. Po legendi naj bi bile bronaste črke vgravirane v smaragdni nagrobnik Hermesa Trismegista. Zapis prvič omenja islamski mistik in alkimist Jabir ibn Hajan v VIII. stoletju.

Jabirja so v srednjem veku na Zahodu imenovali Geber, uveljavil se je kot nesporna, v bajko zavita avtoriteta in postal zaščitnik alkimistične umetnosti, zaradi česar so mnogi avtorji svoje razprave podpisovali kar z njegovim imenom in ostali anonimni ( v alkimiji zelo pogosta navada ).

Albert Veliki poroča o latinski verziji Smaragdne plošče, slog besedila pa govori v prid predislamskega izvora. Večina raziskovalcev meni, da je spis nastal v kontekstu in obdobju helenističnega hermetizma, pravi avtor pa, tako kot pri vseh hermetičnih spisih, ostaja neznan.

Prevod zapisa:

Resnično je, brez laži, gotovo in najresničnejše.

Kar je nižje, je enako višjemu, in kar je višje, je enako nižjemu, zakaj iz ene stvari izhajajo vsa čudesa. In kakor so vse stvari izšle iz enega,

prek enega samega, tako so vse stvari rojene s prilagoditvijo te edine stvari.

Sonce je njegov oče, Luna njegova mati. Veter ga je prinesel v trebuhu in zemlja ga hrani. On je oče vseh čudes sveta. Njegova moč je popolna, ako je usmerjena k zemlji. Zemljo ločuje od ognja, mehko od gostega, na blag način to počne, z veliko modrosti. Z zemlje se dviguje v nebo in se nanjo vrača, da prejme moč višjega in nižjega. Slavo vsega sveta tako pridobivaš in vsakršna tema beži pred teboj. To je najsilovitejša moč vseh moči, ki zmaguje nad mehkim in prežema vsako trdno snov. Tako je svet ustvarjen. Od tod in na takšen način izhajajo vsa čudovita preoblikovanja.

Zato se imenujem Hermes Trismegist, hranim namreč tri dele modrosti vsega sveta.

Dovršeno je, kar sem rekel o delovanju Sonca.