1. November
Zapis je objavil/a Mura
466 ogledov
Dan mrtvih
Tudi pri nas je že včeraj zvečer dolgo gorela sveča. In danes spet gori.
Kruh se pripravljam pečt.
Sveča pa kar gori.
Gori za vse tiste, ki so bili tukaj, pa so zdaj tam.
Gori za tiste, ki so bili tam, pa so zdaj tukaj.
Tudi jaz sem vesel življenja in tega, da lahko stojim tukaj, spet enkrat.
In kakorkoli se veselim življenja,
sončnih žarkov,
čudovitega dne.
(že dolgo ni bilo tako lepo za prvi november. In tudi včeraj. Pihal je prav prijetno,
narahlo,
nežno
veter
in bilo je tako toplo,
da sem lahko kar v samem pulovru urejal še zadnje stvari na našem grobu.)
Mislim tudi na smrt in na grob.
Smrt bo življenje in življenje bo smrt.
Kot da bi smrt bila reka ponikalnica
in življenje tudi...
Samo s tem, da enkrat vidimo reko "pod" zemljo
in drugič na zemlji.
Vendar- reka je kljub temu ista reka,
čeprav ljudje tega ne vedo in ji v svoji nevednosti
nadajejo druga imena.
Tako kot ljudem.
Kako veliko ljudi je, ki jih več ni.
Ni?
Jih res ni?
Ali pa jih je samo veliko težje videti, zaznati?
Koliko izgubljenih domov!
Kako hitro si lahko misliš, da ga imaš.
Da je tvoj,
tvoj dom.
Pa je res tvoj?
Zgoraj sem napisal,
da sem urejal naš grob.
Pa je to res naš grob? Ali je njihov, njen?
Zdaj je njihov.
Nekoč bo morda naš, vseh nas.
Bogve kake običaje bodo imeli ljudje čez 500, 5000 let? Če sploh bodo.
Kaj in kje bodo grobovi? Če sploh bodo.
Že zdaj vidiš, predvsem zvečer,
da so ljudje, ki mislijo, da hladno utripanje baterijske svetilke
lahko nadomesti toplo gorenje prave sveče.
Ravno včeraj je jesen pogrnila imenitno barvno preprogo v našem vrtu.
Kako lepo, kako prav.
Tudi drevesa so ujeta v tok te reke, ki teče tudi tam kjer je ne vidimo.
Življenje in smrt.
"tostran je (bo) onstran
onstran je (bo) tostran," piše na grobu mojega prijatelja,
ki je prvi vedel,
da "bi tukaj lahko lebdela duša".
Ja.
Življenje je smrt.
Smrt je življenje.
Samo tisti, ki so sposobni videti zgolj zunanji blišč
si lahko privoščijo v tako odločilnih trenutkih oznaniti:
"prah si bil in v prah se povrneš".
Saj je res.
Res je za en majhni, delni aspekt življenja.
En delček tega kar sem, se bo povrnil v prah. Spet. Nekoč.
Vendar-
je to tako pomembno,
da se mi daje kot popotnico na pot?
Kot da bi to bila nekakšna esenca življenja?
Je vse kar ostane res zgolj prah?
To je glih tako kot če bi rekel,
da sem moja raztrgana, ponošena, povsem neuporabna srajca.
Včasih se zasveti solza v očeh
ob misli na nekoga, ki ga več (še) "ni".
Se čutimo nemočni, vsaj za trenutek, poiskati pot tja
kjer je ta, ki ga ni?
Morebiti se nam posreči danes.
Tudi pri nas bo tiho zaigralo.
Pravzaprav bi bilo lepo poslušati danes Bacha.
Ja.
In vedno znova je misel tudi tam kjer ja Katty.
Kje je?
Kako je?
Iz nekega posebnega kraja zavedanja je zapisala:
"takrat ko štejejo minute".
Vedno znova mislim na te besede.
Minute štejejo vedno.
Pravzaprav bi bilo treba zapisati:
Od trenutka naprej...
Od trenutka, ko se zavemo, da štejejo minute.
Kako živeti z zavestjo, da štejejo minute?
Prav gotovo bolje, bolj dragoceno
odkar veš, čisto zares, da štejejo minute.
Naj bo danes lep, dober dan.
Čutiti je neko vez,
ki veže vse tiste, ki vedo (že ali šele?),
da sta smrt in življenje dva bregova iste reke!
Te vrstice sem objavil na forumu, kjer bi vse prehitro postale spet prah... Zato jih ponavljam še tukaj. Tako je pač "slučaj" hotel, da se moje praznično leto začne z dnevom mrtvih.
5 komentarjev
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.