Včasih se ozrem okrog sebe..., zamišljam si svoje življenje, kot roman brez konca, z vedno novimi poglavji, novimi izzivi, novimi obrazi in nešteto prilagajanj, kompromisov in novega znanja, a to sem jaz.

Vsak nov izziv je kot prvi korak otroka, ne veš kam boš stopil, ne veš kdo ti bo na poti, ne veš, a vseeno moraš narediti korak, ne moreš kar obstati, življenje gre naprej in mi mu nekako moramo slediti. Saj, kot pravijo, večkrat, nekoga tudi čas povozi, ker mu ni sledil.

A tako smo si različni, da ne moremo tega dojemati tudi enako. Življenje delajo zanimivo ravno nova in nova spoznanja, resnice o njem, ali ljudi okrog nas, ali nas samih v njem... Moramo iti naprej. Nazaj gremo le s spomini, kar je bilo, kaj bi moralo biti, kakšni bi morali biti, ali smo si želeli biti..., a to so LE spomini. Hvaležni smo za njih, spomine, a hkrati ugotovimo, kako smo danes drugačni, kot smo bili, kako drugače razmišljamo, drugače sprejemamo, tudi ljubimo drugače, celo dih je malo hitrejši, torej, šli smo naprej.

Se pa ozrem, pogledam okrog sebe in se mi včasih zazdi, da pa vsi nimamo enak korak in veliko jih ostane za nami, kot da se je za njih ustavil čas.

Nekega dne sem srečala znanko, pozdravile sva se in začela se je debata. Rutina pač..., kako si in kako ti gre in pa si poročena, kje pa delaš, imaš kaj otrok i.t.d., čista rutina, ki se je hitro končala po daljšem pogovoru. V istem momentu se v moji glavi zbistri spomin o njej izpred nekaj let nazaj, njena osebnost, hoja, govor, mimika telesa, njen pogled na svet... Ja, dobro sem se je spominjala. Minila so leta in bila je oseba, za katero sem ugotovila, da ne bo čisto nič narobe, če se ne vidiva naslednjih deset let, kajti njeno razmišljanje je isto, ozko, njen besedni zaklad enak, kot pred desetimi leti, njena notranjost skopa in edino o čemer se je znala pogovarjati z menoj, je bilo tisto, kar se ji je zgodilo toliko let nazaj. Žalostno, a resnično...Uboga duša v tem telesu, ki ne dobiva hrane.

Kot vedno, ko se mi pripeti nekaj, o čemer je vredno razmišljati, ko ostanem sama s seboj, sem nahranila svojo dušo s tem razmišljanjem o življenju, ki mora iti naprej.

Ne moremo popravljati napak za nazaj, ne moremo priti pravočasno na sestanek en drug dan, ne moremo zbrisati bolečine, ki nas tišči v srcu zaradi bolečih spominov, ne moremo preprečiti, da bi se kazalec na uri premaknil naprej, in ne smemo obstati na mestu in moramo živeti življenje NAPREJ. Naredimo si ga lepega...

Ne smemo se bati novih izzivov, če ne poznamo jezika, če ne poznamo kraja, če ne poznamo ljudi, če se bojimo odziva, če se bojimo, ker ne vemo, kaj se bo zgodilo, ko bomo naredili korak naprej. Strah te ohromi, ti ne daje znanja, te poneumlja, strah nas osami, nas ohromi in življenje mine in mine naš čas in nič se ne zgodi, za kar bi imeli spomine. Hmmmm???

Lepo branje vsem skupaj, ki ste drzni in greste naprej.

KATTY