SPREJMI
Zapis je objavil/a Audente
799 ogledov
Pot nazaj obstaja. Pot nazaj, da si zacelimo rane našega dostojanstva in navsezadnje tudi samozavesti. Zdaj vem, kako gre.
S pomočjo hladnega razumskega sklepanja, da NAM TEGA NI TREBA. Da lahko ljubimo na tak način, da dobimo podobno energijo nazaj.
In s hladnim prepričevanjem, da trpljenje in zavrnitve NISO LJUBEZEN.
Najtežje je pred sabo priznat, da sem se zmotil/a.
Ampak dejansko sem se, ker : tebi ali meni se samo ZDI, da ta oseba oddaja prijetno energijo... Meni prijetno že, ampak TO NE POMENI, da obstaja način za zadovoljitev z njo, na kakršenkoli način.
Ker : NI točno obojestransko. In če tudi je, NE PRIZNA. Odboj je namreč vedno VEČJI kot pa PRIVLAČNOST. In odboj je tisti, ki zmaga.
Brez kakšnega vehementnega samo-prepričevanja na silo, da sem vredna srečne izbire v ljubezni.
Pač pa se mora nekaj globoko v Nas zganiti, nekaj milega, do sebe, nekaj mora vzplamteti v meni/tebi, ena notranja gotovost vase, v svojo vrednost, eno prepričanje, takšnole : ne morem čutit ničesar do tistih, ki me prizadevajo. Nemogoče je, da bi jaz vračala čustva takim, ki se jih bojim, takim, ki so do mene sodniški, torej takim, ki me NE sprejemajo. KER : takšni me niso vredni. Ni mi treba več čutit izziva v ljubezni tam, kjer je gora tako visoka. Ampak tam, KJER SE SREČA SAMA PONUJA, POTRJENA V ŠTEVILNIH DEJANJIH IN LEPIH, PRIJAZNIH BESEDAH icon_smile_wink.gif
Biti gotov vase, biti prepričan v to. ToČno tako je, ni druge.
Če pa ne sprejmemo te ZLATE RESNICE in se ne nehamo boriti sami s seboj, potem pa se nam sčasoma začne poznati na samozavesti, da se ne čutimo več tako sposobne, kot smo v resnici. To pa je najhujši možni udarec za osebnost. Tega ne smem DOVOLITI. Samo sebe imam. Ne glede na iluzijo sreče, ki jo slutim v drugih. Odločiti pa se samo za dobro in koristno zase.
Na tak način bom prelisičila svojo podazvest, ki se je očitno naravnala na iskanje sreče pri nemogočih izzivih, ki samo puščajo bolečino in opustošijo srce. TEGA MI RES NI TREBA.
In moja podzavest bo to pravilo sprejela. Pravilo, da bo našla, samo take objekte za svoje potrjevanje in navezo, ki SO srečne . In prijetne.
S težkim srcem gledat nazaj, se spraševat, a je res tako hudo, a sem res tako zanič, pa saj ni tako mislil, to - nima smisla. Na ta način se lovi samo iluzija. In vsaka bolečina odtod je samo bolečina zaradi izgubljanja te iluzije. Mlini na veter.
In če spet izhajam od tod : enkrat se je pač treba odločiti, ali bom tako zapravljala svoj čas in mučila srce??
Nepotrebna romantika je to, ozirati se proti predmetu izgubljene sreče in tem večja je oddaljenost, bolj v sebi verjeti, da se samo nismo dovolj potrudili..ali da celo nismo dobri.
RAD imet samo take, ki nas imajo radi v besedah in dejanjih....
http://www.najblog.com/media/576/20060929-svetilnik.jpg
HVALA, prijateljica, za te besede 
2 komentarja
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.