Vse kar čutim v zadnjem času je bolečina. V vseh svojih oblikah in v vsej njeni velikosti. Popolnoma sem izčrpana in ne vidim nobene pozitivne stvari...oz. ne vidim niti negativnih stvari...oslepela sem za vse okoli...lahko samo čutim

in čutim, da boli, da me duši, čutim da mi je neznosno...vem, da mi je neznosno..

in se ne bojim več...kako naj se bojim, če mi je vseeno?

in ja...res mi je vseeno, verjetno prvič v življenju...prvič v življenju sem postala miš, ki ne plava, ker ne more več.

včasih sem bila uporna, nesramna, tečna, jezna, šokirana...pač karkoli že...pa se mi ne da več.

počutim se kot 100tonski oklepnik...vlačim se počasi in okorno...in z neznansko muko.

nekako ne upam več,,,,da bo bolje, da bo lepše, da bom lahko čutila lepe stvari.

neznansko težko mi je.