Zverinske modrosti (PRIVATE CLUB)

Zanimivo

Evo, pa je bil Intervju.

Dober se je potrudil L. Ambrožič.

 

Borut je tudi kar suvereno odgovarjal.

 

 

 

Ni kaj brez tveganja, pridnosti in dela ni nič. Če imaš pa jajca , jih pa itak preveč okol prneseš...bo treba delat še fejst

 

Moram malo tole prespat.

Borut Pahor

Ena od njegovih izjaV.

 

Borut Pahor, predsednik SD: "Mnogi mislijo, da sem domišljav, sam pa si domišljam, da nisem. Pogosto me kritizirajo tudi, ker menda nimam vsebine in se ukvarjam predvsem s slogom. Mislim, da gre v teh primerih za vsebinsko različne poglede na slogovne pristope."

Če se bo obdal z gradualisti, socialnimi demagogi in levičarskimi ideologi splošne prakse, potem Pahorja čaka Janševa zgodba. Plesal bo eno poletje.

 

Tole mi je tudi zanimiv članek......PAHOR MANDATAR

Da bi odstranil vsakršen dvom v javnosti, je predsednik SD Borut Pahor prejšnji teden sporočil pričakovano odločitev: če bodo socialni demokrati prihodnje leto zmagali na državnozborskih volitvah, bo Pahor mandatar za sestavo nove vlade. Še več - že v kratkem se namerava začeti pogovarjati o sestavi kompetentne ministrske ekipe, ki naj bi sodelovala pri pripravi alternativnega vladnega programa. Pahorjevo potezo velja podpreti, saj s prevzemom lastne odgovornosti in predstavitvijo "vlade v senci" z volivci igra odprto igro: ti bodo vnaprej vedeli, s kom in kako se bo potencialno zmagovita SD lotila vodenja države. Seveda pa ta poteza po drugi strani v sebi nosi določeno tveganje: pričakovanja volivcev glede političnih sprememb so v tem trenutku najmanj tako visoka kot v času Janševe predvolilne kampanje pred tremi leti, in so lahko hitro razočarana - morda že s sestavo ekipe, z možnimi trenji v stranki, ker vsi ne bodo zasedli želenih položajev, ali pa se ob nekaj nerodnostih lahko tudi Pahorju "prezgodnji" začetek sprevrže v "učinek Peterle". Prvi očitek - o nesmiselnosti in nelogičnosti sestavljanja alternativne vladne ekipe pred volilno zmago SD - je Pahor že zavrnil z besedami, da "ne želi po volitvah skočiti v bazen s prazno vodo". V ozadju pa gre za to, da bi nekateri "večno včerajšnji" v SD, ki mu zamerijo spravljivost in "naklonjenost Janši", nelevičarskost in nesposobnost operativnega (vladnega) vodenja, za zaprtimi vrati radi s Pahorjem sklepali kravje strankarske kadrovske kupčije. Drugi očitek o "prezgodnjosti" pa lahko Pahor zavrne z dejstvom, da Janša s svojo SDS od glasovanja o zaupnici s polno paro vodi predvolilno kampanjo, kateri je (bo) podrejeno vse: od predsedovanja EU, "boja proti tajkunom", do proslave ob dnevu človekovih pravic. Drži, da bo Janša v tem kontekstu poskušal unovčiti svoje politično zaporništvo v prejšnjem režimu, s čimer - kot nekateri poudarjajo - se Pahor ne more pohvaliti. Če že o tem, pa je očitno pozabljeno, kako je konec osemdesetih let Pahor kot eden najvidnejših članov partijske socialno-liberalne frakcije odločilno pripomogel k temu, da je Kučanova Partija sprejela večstrankarski sistem, demokracijo in se odklopila od svojega "velikega brata" v Beogradu.

Od smetišča do parketišča

 

Vsekakor smo za mandatarskega kandidata dobili človeka, ki je - kljub nenehnemu spotikanju konkurence in mnogih komentatorjev - daleč najbolj zaslužen za to, da se je stranka SD - ex-KPS, ex-ZKS, ex-SDP, ex-ZLSD - s poti na smetišče zgodovine vrnila v samo središče slovenske politične arene. V pohodu, polnem aktualnih zaprek in zgodovinskih reliktov, je ravno Pahor s svojo pojavnostjo in politično-kulturno držo najbolj pripomogel k zmagi nad zgodovino in podrtju zidu predsodkov. Če mu je uspevalo, da tudi v najizzivalnejših soočenjih ni pobral vržene rokavice konfliktne politike, za preostale prvake SD tega ni mogoče reči. Bolj ali manj premišljena prezentacijska strategija je igrala na obe karti: Pahor je širil vpliv stranke med zmernejše sredinske volivce, drugi (v zadnjem času predvsem nekateri "prebežniki" iz LDS) pa so skrbeli za protivladno nastrojene in prepričane. Zaradi pričakovanih ostrih političnih obračunov v prihodnjem letu bodo zadnji pridobivali težo, zato ni izključeno, da bo Pahor - poleg kanonad iz Janševega tabora - deležen še več kritik tako delov lastne stranke kot konkurence na levici, predvsem ambicioznega Zares. Ta računa na "boškošrotovsko" razpoloženi kapital, ki se ob Pahorjevi konstruktivnosti čuti premalo zaščitenega pred napovedano vladno protitajkunsko gonjo. Seveda gre Pahorjevo "gandijevstvo" - podpis partnerstva za razvoj, "pakta o nenapadanju" ob predsedovanju EU, napovedani neuporabi instituta interpelacije - v nos tudi LDS, ki se je poskušala uveljavljati kot najkrepkejša nasprotnica vladajoče koalicije: Pahor naj bi pri tem sodeloval pri Janševem projektu obglavljenja demokracije, spodkopavanja parlamentarizma in suspenza državnega zbora.

Od leve do desne

 

Ob takih "prijateljih" Pahor ne potrebuje sovražnikov - skratka, ob njegovih namerah lahko pričakuje več težav s "svojimi" kot pa s političnimi nasprotniki na desni. Tako se je, denimo, na udarec SDS (Tanko), češ da SD znova prakticira kulturni boj v razmerju do Cerkve, takoj odzval z elegantnim spinom: podpisal je sporazum s krščanskimi socialisti Andreja Magajne in razširil vrednotni lok stranke na versko-duhovno področje. Prav tako se je v aktualnem socialnem konfliktu med kapitalom in sindikati Pahor postavil presenetljivo liberalno: doseči je treba kompromis, "ki inflacijskih pričakovanj ne bo prenesel na področje plač in s katerim ne bo ogrožena konkurenčna sposobnost slovenskega gospodarstva". Vprašanje, ki je ob tem na mestu, je tole: je Pahor sploh levičar? Po merilu, da je desnici bližje interes kapitala, levici pa interes dela, je Pahor desno od sredine. Po merilu, da je levica bolj kot desnica naklonjena družbeni enakosti, je Pahor desno od sredine. Po merilu, da je levica bolj naklonjena reformam od tradicionalistične desnice, je Pahor levo od sredine. Po zgodovinskem merilu slovenske rdeče-bele druge svetovne vojne, je Pahor levo od sredine. Dvakrat levo, dvakrat desno, postmoderna sredina, Blairova tretja pot, kennedyjevski slog. Za opozicijskega voditelja dovolj. Za predsednika vlade pa bo moral v prihodnjih mesecih veliko bolj razmisliti o odločnejšem in prepoznavnejšem pozicioniranju svoje operativnejše politične in programske vizije. Funkcija predsednika vlade namreč omogoča izvajanje širših družbenih sprememb in inovacij. Pahor si to priložnost po "razočaranju Janša" vsekakor zasluži. Ali jo bo izkoristil, pa je v mnogočem odvisno tudi od zastavitve mandatarskega projekta: od resnosti in širine (socialno)liberalnih reform države, davčnega sistema, trga delovne sile, pokojninskega sitema, zdravstva, šolstva. Že prvi Pahorjevi pogovori s potencialnimi ministri bodo dali usmeritev: če se bo obdal z gradualisti, socialnimi demagogi in levičarskimi ideologi splošne prakse, potem Pahorja čaka Janševa zgodba. Plesal bo eno poletje.

 

Milan Balažic je predavatelj na fakulteti za družbene vede v Ljubljani. ( FINANCE)