Mura's Blog

Nujno je, da se zavedamo pomena svojih misli.

Starši, ki jih je bolezni (keterekoli) strah, ki vedno znova premišljujejo v povezavah kot so: "samo, da nebi..." se morajo zavedati, da se prej ko slej zgodi ravno tisto o čemer največ premišljujemo. Naravnost kličemo k sebi bolezen tako dolgo dokler premišljujemo: samo, da ne bi dobil tega, samo da ne bi dobil onega...

Zato je res prvi korak k zdravju to, da se discipliniramo kar se naših misli tiče.

 

Misli kot so:

Upam, da ne bo zbolel. Kaj pa če bo dobil rdečke? Kaj pa če bo stopil na rjast žebelj? Kaj pa če bo zbolel za gripo? itd.,

je treba zamenjati z misli kot so:

Moj otrok je zdrav! Delam vse kar je v moji moči, da ohranim njegovo trdno zdravje (in seveda to tadi res delam).

Principi na katerih deluje to kar omenjam, so opisani v knjigi "Skrivnost", ki se dobi tudi v slovenskem jeziku.

 

Včasih, ali predvsem v začetku je ta pot bolj naporna kot pot po kateri hodi večina ljudi. Ljudje, ki niso sposobni ali ne želijo svojega mišljenja ustrezno spremeniti, naj raje o naravnih sredstvih za očuvanje zdravja sploh ne razmišljajo. Te metode so potem, v njihovih rokah lahko res bolj nevarne kot koristne. Zato se naj raje kar držijo uradne medicine in vsega kar je s tem povezano. To ni nič slabega. To je pot, po kateri so pač sposobni hoditi.

 

Potem je pa zelo pomembno tudi to, da se senzibiliziramo za to, da res pravočasno opazimo določene bolezenske znake. Bolezen se razvija namreč že dosti prej, preden jo je z metodami uradne medicine sploh mogoče ugotoviti. Tukaj morda pozna kdo kak primer iz okolja v katerem živi?

 

kako se razvija bolezen:

1. Prva faza so zelo rahla odstopanja od normale, ki jih tudi odrasel človek, če jih pri sebi sploh opazi, navadno sploh ne povezuje z boleznijo. Znaki te faze so med drugim: Stalna, kronična utrujenost. Človek, ki je spal šest ali celo sedem ur, se zbudi zjutraj totalno utrujen. V spanju se ne regenerira in ne spočije. Ali: Človeka zelo pogosto peče zgaga. Ali: Dobiva nenadne napade znojenja, ne da bi za to obstajal nek zunanji vzrok. Ali: nenehno bi jedel in ga nič ne nasiti. Ali: Skoraj nikoli nima pravega apetita in tudi ni resnično lačen. Ali: kljub rednemu, temeljiitemu umivanju zob ima celo takoj po tem ko si je umil zobe, zelo neprijeten zadah iz ust. Ali: človeku se zelo pogosto, po cele ure kolca. Ti primeri so samo nekatere od možnosti, ki kažejo na prvo fazo razvoja neke bolezni.

2. V drugi fazi se dogaja ali, da se opisani simptomi toliko pojačajo, da jih dotični človek začenja doživljati kot breme, ali da se pojavljajo kjerkoli v telesu, včasih tudi zelo močne, bolečine ali slabost ali recimo brezvoljnost. V tej fazi gre zelo veliko ljudi k zdravniku. Pregledi, tudi zelo natančni, pripeljejo do ugotovitve, da je z organi tega človeka vse v redu in da tudi fiziološko vse poteka v mejah normale. Tudi krvna slika je v mejah normale. Razlika med prvo in drugo fazo, je v tem, da se v drugi človek pogosto počuti tudi že zelo slabo, da pa organsko ni mogoče ugotoviti (še) nobenih bolezenskih sprememb.

3. V tretji fazi se je bolezen razvila tako daleč, da je bolezenske spremembe v telesu moč nedvoumno ugotoviti in postaviti jasno diagnozo. Tukaj potem tudi nastopi uradna medicina s svojimi ukrepi.

 

Namen ukrepov za očuvanje zdravja je- delovati za očuvanje zdravja že pred nastopom tretje faze. Če se le da, že celo v prvi fazi.

Zato je seveda potrebno (predvsem ko se gre za otroka), da se senzibiliziramo toliko, da bomo lahko vedno bolje zaznavali ali pač po obnašanju sodeč sklepali, da je z otrokom nekaj narobe. Ukrepi s čebulo (samo kot primer) so na mestu v kolikor smo seveda utemeljeno posumili v razvoj vnetja še zgodaj v drugi fazi. Zato je treba seveda tudi spremljati kaj se dogaja s temperaturo, kako se otrok obnaša itd.. In jasno je, da vsakega razvoja nekega bolezenskega stanja ne bomo mogli ustaviti pred tretjo fazo, ko se vsekakor moramo posvetovati tudi z zdravnikom.

 

Napisal sem, da se je potrebno senzibilizirati.

 

Tega se lahko vadimo, ja celo šolamo se lahko v tem! Vendar to ni enostavno. Predvsem je pomembno, da se res hočemo kot starši razvijati v to smer. Seveda pomeni to tudi sprejemnje odgovornosti.

Prvi korak na tej poti je:

Razviti vsesplošni in resnični interes za situacijo in potrebe otroka. Kaj je s tem interesom mišljeno, je moč prebrati recimo v "Heilpädagogische Kurs" od Rudolfa Steinerja. To ni niti malo enostavna naloga, je pa neophodno potrebna.

 

Toliko za začetek.

 

Morda komplicirano za koga.

Je pa neophodno, da bi se lahko razumelo konkretne napotke o katerih bom morda tudi še kaj napisal.

_________________

Pride čas, ko so otroci bolj cmeravi kot sicer.

Recimo čas ko dobivajo zobke.

Najraje bi bili, da bi jih po cele dneve nosili. Kljub temu pa je treba postoriti marsikaj v gospodinjstvu.

Potem si lahko pomagamo takole:

 

http://www.didymos.de/

 

Mi smo s to ruto zelo zadovoljni. Otroci pa še bolj. Tudi ven se lahko gre s tem.

Pač spet ena ideja, ki se bo morda zdela komu zanimiva.

Predvsem se mi zdi pa ta stran zanimiva zaradi nasvetov kako nositi otroka.

Hej, lep pozdrav...

 

Hočem te samo podpreti v mislih glede antibiotika, prav imaš!!!! Če se le da izogniti je to super, je pa res, da so tudi izjemni trenutki. Antibiotik pa je po moji teoriji super rešitev za ZDRAVNIKE, če ne najdejo prave DIAGNOZE, oz. če ne vedo ravno pravi izvor vnetja, je nekje, to je jasno, a ne vedo kje...

 

Torej, vsi nasveti, ki bi preprečili jemanje antibiotikov, so še kako dobrodošli in ne smešni. Stari ljudje sploh niso poznali antibiotikov, pa je bila njihova življenska doba tudi višja od naše...

 

Kar tako, nekaj besed, da se strinjam s tabo in ne z tistimi , ki pridejo, nimajo pojma, potem pa kritizirajo.

 

Lepo se imej.......KATY

Hvala Katy. Javi se še kaj. Kje pa sploh si?