Zverinske modrosti (PRIVATE CLUB)

R.I.P.,

Sem tudi jaz razmisljala na to temo v zadnjih dneh, Luis je videl prometno nesreco, kako je avtobus povozil cloveka v smrt in on je moral priti nekaj minut za tem, ker ga se niti pokrili niso. Pretreslo ga je, mislil je nanj, na njegovo druzino in prijatelje, kaksne muke dozivljajo.

 

Mene je bilo kot otroka groza smrti. 9 let sem bila stara, ko sem v kopalnici neutolazljivo jokala, ker me je bilo groza smrti. Predstavljala sem si, da te potem crvi hrustajo in da ne vidis, ne slisis, ne cutis nicesar, se problemov ni. Nicesar ni, kar ni te.

 

Potem sem pa brala Potovanje in Usoda dus, so me prepricali,da zadeve funkcionirajo, kot opisujejo tam.

 

Tako da zdaj zivim vsak dan sproti vse tisto, kar zelim danes. Danes oblecem obleko, ki mi je ta hip vsec, uporabljam parfum, ki mi je zdajle vsec, jem, kar mi je zdajle vsec, gledam film, ki ga zelim videt zdaj in zivim svoje sanje zdaj, ne enkrat v prihodnosti. In Luis nikakor ni mogel razumeti, ko sem rekla, da mi je popolnoma vseeno, kdaj umrem. Da sem srecna, da zivim svoje sanje in da nicesar ne obzalujem. Ko bom opravila kar je tokrat za opravit, bom sla v shopping dol (ker je topleje) in si omislila novo oblekico, izbrala novo nalogo in tako dalje....

 

 

Smrti ostalih nas pa pretresejo, ja, ker si predstavljamo, kaj vse zamujajo, cesa niso mogli doziveti in kako se spremenijo nasa zivljenja.

 

Kakor se ti zdi tragicno, Audi, sem prepricana, da je zazarela v Sloveniji, ce se je zaljubila in porocila in obcudujem jo, ker je sigurno zivela svoje sanje, ce se je preselila. Ce nic drugega, se je samouresnicila . Se pa strinjam, da ja dosti dosti prezgodaj in da se bo zivljenje mnogih korenito spremenilo.

 

Dragocen je vsak trenutek, vsaka gesta, vsaka beseda, vsak izraz ljubezni. Tudi tule dajem prednost kvaliteti pred kvantiteto, tvoji sodelavki pa zelim cim lepsi prehod

Hvaqla Pujsita, kot bi brala moje misli...

Samo misel na smrt me zvije kaj šele, ko jo imaš pred očmi in ko ti umre eden od bližnjih.

Tudi pri nas v službi smo imeli pred mesecem dni en primer, ko je sodelavki umrl mož pri delovni nesreči. Še ne 30 let ona pa pričakuje 2 otroka. Ko samo pomislim na to me po telesu oblijejo mravljici.

Kako premalo se zavedamo, da je ta trenutek lahko naš zadnji...nikoli ne vemo kdaj bomo osebo videli nazadnje zato je zelo pomembno tudi kako se poslovimo...da ni potem poleg žalosti še neko očitanje....joj sem kar zašla...

 

naj počiva z ljubeznijo in v miru

Hvala Pinka.

 

Veš, res je tako. Premalo se tega zavedamo in premalokrat izkažemo ljubezen.

Danes smo izvedeli še, da je šla v Rusijo po pomoč. V bistvu jo je smrt prehitela. Ni zmogla več.