Ksena in njen brlogec (PUBLIC)

Nedelja... težko pričakovan dan.

Naredi mi uslugo in me pelje do Prvin... nekak dve uri časa imam več zaradi tega.

Ob 7.30 štart in ob 8.30 se iz Čemšeniške odpravim naprej proti Vrhem... po poti srečam dva navdušenca (mislim da sta tekača), ki mi vzbudita malce nelagodja.

zakaj? Hitita mimo mene brez nahrbtnika, brez bremena... mogoče sem to opazila predvsem zato, ker sem sama nosila tisti dan ogromno bremena, in ne samo v nahrbtniku... vmes se ustavljam, opazujem in sem prisotna v tistem trenutku...

spoznam da ne glede na nahrbtnik in počasnost, sem na pravi poti - prisotna v trenutku...

uživam v sončnih žarkih, naravi, pogledu na dolino... kmalu se spustim do vznožja, tam se spreoblečem (zjutraj je bilo hladno, tole je potrebno - pravi moj asc v devici), sedim na puloverju in se prepuščam žarkom... nekaj besed spregovorim z mimoidočim... marsikdo je začuden da sem sama... jaz pa v tem uživam...

spuščam se proti Vrhem, Partizanskem vrhu.. upam da tokrat najdem pravo pot do Kleka... so mi povedal da je to nekak 35 km... oči se zaiskrijo... vem da sem na pravi poti, končno..

vmes naletim na spominsko tablo, kjer zasledim priimek Bajda, ta je tesno povezan z mojim starim očetom... postojim... v mislih sem tam... neverjetni občutki... pridem do tolikokrat zgrešene vasi in občutim neverjetno energijio... ne znam opisat.. mogoče je povezana s tem, da so se čarovnice zbirale nad Klekom. .. ali pa pač občutim čisto drugačno energijo... med spuščanjem sem opazila eno zanimivo pot... ko sem bila skoraj že blizu svojega doma so noge želele poleteti, um je bil pa utrujen, zanimiv občutek... ustvarila sem si eno mantro in ob prepevanju le te, sem pozabila na boleče kolene, na prehojene km... bila sem preprosto srečna... v svojem svetu, na pravem kraju