zmedena
Ozrem se.... zagledam se v daljavo in čakam... čakam, da se bo prikazal nekdo, ki me bo poklical k sebi in bodo moje misli zopet na realnih tleh, na zemlji. Čakam, da bo iz daljave prišel nekdo, ki me bo objel, mi povedal da me je pogrešal ves ta čas, ko se nisva videla... a zrem in čakam zaman... nikogar ni, nihče ne sliši mojega krika na pomoč... Ne znam se izražati, ne vem kaj čutim in kaj mislim.... tako močno sem zmedena.... ne vem kaj mi je, ne vem kaj čutim, niti ne vem kaj bi pravzaprav rada.... Srce mi govori eno, razum drugo... želje so zopet nekaj čisto drugega.... čakam, a zaman... enkrat bo prišel trenutek, ko bom vedela kaj bi rada, ko bom vedela kaj čutim in ko bom vedela koga čakam.... do takrat, pa bodo moje misli zmedene, izraz na obrazu srečen, a odsoten, do takrat bom fizično tukaj, a z mislimi nekje daleč... nekje v svojem svetu, kjer je vse drugače... kjer je tako, kot si sedaj želim...
1 komentar
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.