Pisanje dnevnika, takega, ki ga ne morem zakleniti z majhnim srebrnim ključkom ali skriti pod blazino, je nekaj povsem novega zame. Posledično bodo verjetno tudi prvi zapisi bolj štorasti, saj se moram navadit na občutek,da so moje življenje, moje misli in problemi sedaj razkriti določenemu delu javnosti. Pa vendar me ta občutek javne razgaljenosti ne odvrača od pisanja. Verjetnost,da bi kdorkoli izmed vseh blogov, za branje izbral prav mojega, je majhna. Prav tako tega bloga ne bo bralo edino bitje na tem foromu,ki me tudi osebno pozna (pravzaprav je to bitjece pomemben del mojega življenja in je tudi zasluženo za pričujoči blog), saj bi me to precej oviralo pri mojem pisanju. O tem kdaj drugič.

Znašla sem se v kriznem obdobju svojega življenja. Pravzaprav se je vse skupaj stopnjevalo kar nekaj časa. Vedela sem da bo slej ko prej sledil boleč udarec ob tla. Kruto spoznanje, da sem konkretno zajebala :xx!: Vse skupaj je bilo grajeno na trhlih in šibkih temeljih. Na koncu se izkaže,da je bilo vse skupaj samo laganje sami sebi. Mižanje pred ogledalom in prehitevanje časa. Edina resnica,ki me spremlja že skozi vse življenje, pa naj bo to šolska ali pa življenska snov, je ta, da brez trdne osnove ne moreš ničesar nadgrajevati.

Skušam najti sebe. Ko sem se pred časom vprašala KDO SEM JAZ, sem zgrožena ugotovila,da v sebi ne najdem skorajda ničesar pristno svojega. Sestavljena sem iz delcev podob,ki jih imajo o meni drugi. Moje želje so želje drugih ljudi. Lastnosti,ki si jih pripisujem,so lastnosti,ki jih drugi ljudje pripisujejo meni. Groza. Nikogar ne zanimam prava jaz. Vsak me skuša stlačit v okvir, ki ga je sestavil zame. Jaz sem samo skulptura bližnjih ljudi. Moje mame, moje babice, celotne moje družine. Takšna si...To imaš rada...poslušam že iz otroštva. Pa sem to res Jaz??? Kakšna sem jaz v resnici?? Aja, pozabila sem. Mene sploh ni. Sem samo to,kar si drugi mislijo o meni.

Moj stiska je postala še večja,ko mi je to potrdil tudi moj psihiater. "Vi ste razbremenjeni odgovornosti za svoje življenje,ker nimate lastnega življenja. Vaše življenje v celoti uravnava vaša mati. Živite po podobi,ki si jo je vaša mati ustvarila o vas. " Besede,ki me vsak dan znova budijo in opozarjajo,da je skrajni čas za spremembe.

To je tudi glavni razlog za pisanje tega bloga. Skozi pisanje bom skušala najti nekaj,kar bi lahko bilo pristno mojega, vsaj kanček sebe,ki je samo jaz, ki je posledica samo mojih želja in občutkov. In ko (če) najdem ta košček sebe, bom skušala, počasi in previdno, graditi, povezovati in sestavljati temelj svoje osebnosti, temelj na katerem bom lahko pričela graditi samo sebe. Trenutno v sebi vidim samo popoln kaos misli,občutkov in hotenj. Neprestano nihanje od ene skrajnosti do druge. Čutim bolečino,jezo in strah. In meni najhujši občutek- večno prisotno neodločenost. Cel čas sem na razpotju. Prav vsaka, še tako majhna odločitev, v meni razbesni vihar naspotujočih si čustev in misli.

Zelo zelo veliko časa je preteklo od mojega zadnjega zapisa misli. Več ko desetletje je bila v meni blokada pred pisanjem. Nikakor nisem mogla ali znala zapisati misli, bolečine ali strahov, ki so me okupirali. Še zdaj ne vem oziroma se ne spomnim kaj je bilo tisto,kar je povzročilo nezmožnost pisanja. Upam samo da se stanje ne ponovi. Veliko lažje se počutim sedaj,ko sem končno "pretipkala" misli na "papir". Uh, to bo še naporno. Nabralo se je veliko materiala. Veliko stvari še želim zapisati, ampak ura je pozna, jaz pa jutrz zgodaj vstajam.

Do naslednjega tipkanja Lahko noč