Pogrešam njegove dotike. Še nikoli v življenju nisem tako zelo pogrešala moških dotikov in sexa kot ga pogrešam v zadnjem letu. Težko je ljubiti človeka, ga imeti ob sebi in hkrati boleče pogrešati intimni stik z njim. Vse skupaj je preraslo že v mučno trpinčenje,ki mi dejansko onemogoča normalno vsakodnevno funkcioniranje. Vso hrepenenje in bolečina,ki jo povzroča zavedanje,da se verjetno nikoli ne bo nič spremenilo, se počasi spreminja v sovraštvo in ljubosumje. Ljubosumje na ženske,ki so ga nekoč imele na način kot ga jaz nikoli ne bom imela.

Resnica, čeprav boleča, pa je, da lahko vse skupaj končam samo na en način Čeprav si v tem trenutku težko predstavljam,da bi se me dotikal nekdo drug , mi je kristalno jasno,da svoje mladosti ne bom (in si je tudi ne želim) preživeti v celibatu.

Hudo mi je. Moj je edini Moški (z veliko začetnico) s katerim sem resnično uživala v sexu. Vse skupaj sem doživela na neki višji ravni. Prvič v življenju sem pri sexu sodelovala tako fizično kot psihično. Začutiti nekoga, začutiti kako se povezujeta in prepletata moja in njegova energija, začutiti Ljubezen. Ljubim ga. Nikoli in nikdar nisem čutila tako globoke povezanosti z drugim človekom. Povsem nov, je zame tudi občutek oziroma nekakšno zavedanje, da sodiva skupaj, da življenje brez njega, nikoli ne bi bilo več življenje v pravem pomenu besede, temveč osamljeno životarjenje in večno iskanje nadomestila za manjkajoči del moje duše, mojega srca. Vem da bi v vsakem iskala njega. Noben drug ne bi bil dovolj dober. Vsakemu bi manjkala ključna lastnost. Nihče ne bi bil on. Moj je poseben. Vsak,ki ga pozna ve da je posebno in zelo karizmatično bitjece, ki je vedno pripravljeno pomagati drugim (pa čeprav znajo to potem nekateri vzeti kot nekaj samoumevnega) in za vsak problem zna najti rešitev. Zelo rad svetuje in pomaga, vendar običajno vsa njegova sposobnost svetovanja in reševanja problemov odpove, kadar je on tisti,ki ima probleme. Malo manj sem sicer navdušena nad tem,da zna bit pravi magnet za punce z vso svojo karizmatičnostjo, podkrepljeno še s kakšno izmed njegovih zgodbic in njegovim neverjetnim smislom za humor Še dobro,da je v zadnjem letu postal bolj zapečkarski tip. Stisne me pri srčku, ko pomislim na to,da bi nekega dne odšel iz mojega življenja. Ne vem zakaj, ampak zadnje časa je ta strah neprestano prisoten in vedno močnejši. Čutim da se je nekaj spremenilo. Zato so se spet pojavili dvomi v njegovo ljubezen. Pred kakim letom,bi bila gotova,da me ljubi, danes pa ne vem več na čem sem. To, da si že dolgo ne želi intimnega stika z menoj, da se me nekaj mesec sploh ni niti dotaknil na način, kot se me je rad dotikal nekoč, je zame pač še en dokaz več, da me ne ljubi več

Ne vem več kaj naj verjamem in kaj ne. Pravzaprav njegove besede sploh več ne zvenijo iskreno. Izreka jih še samo zato, da bi bila jaz pomirjena, jaz pa jih vzamem za resnične, ker bi soočenje preveč bolelo. V bistvu pa samo čakam na trenutek, ko mi bo povedal to,kar že nekaj časa čutim. Da me več ne ljubi. Samo pogum še mora zbrati,ker se boji moje reakcije. Ali pa me noče prizadeti in noče da bi se še ena izmed njegovih mnogih obljub, izkazala za prazno.

Nič, grem v posteljo. Skušala bom vsaj za trenutek zaspati. Pozabiti na bolečino, ki me razjeda. Čeprav vem,da bom spet zaspala v solzah in sanjala njegov odhod. Utrujena sem že od joka, od žalosti, od praznine,ki zeva v srcu, od nočnih mor,ki se nadaljujejo čez dan, utrujena sem od neprestanega čakanja na njegovo priznanje, da nisem več jaz v njegovem srcu, ampak.... Ne morem več

Lahko noč