Moj drugi rojstni dan
Bom od naslednjega leta naprej slavil 13. Julija.
13. julija 2008 je kar nekaj časa postajalo nebo vedno bolj sivo.
Vseeno smo šli na sprehod. Kljub temu, da sem večkrat pomislil, da se morda bliža dež smo šli naprej. Še malo. Pa še malo. Joj kako lepo je...
Vseeno smo ostali dlje kot navadno.
Vseeno je bil naš gostitelj bolj gostobeseden kot sicer.
Na robu gozda so nas ujele prve dežne kaplje. Pa sem rekel: Ostanite tukaj. Na varnem. (Na varnem v nevarnem gozdu... Samo takrat tega še nisem niti slutil.
Niti sto korakov nisem naredil, ko se je začelo.
To ni film to je res. Vse. Do kosti in skozi.
Ne veš več kje je kaj. Kje je naprej in kje nazaj. Ne vidiš in tudi dihati ne moreš več. Zanimivo je, da grmenja sploh ne zaznaš več prav. Ob vsem drugem postane skoraj nepomembno. Vsenaokoli je led. V bistvu je neverjetno kako sploh lahko hodiš naprej. Pravzaprav ne moreš več in čisto realno se ti postavlja vprašanje o tem ali je to konec. Z rokami si ščitiš glavo kolikor se to sploh da. Bobni po tebi z vso silo.
(Naslednji dan se boš še bolj čudil kako si zmogel sploh še ostati na nogah, ko boš videl kako temeljito je sesekljana koruza tik ob poti po kateri si bil hodil. Vendar ta trenutek ne razmišljaš o tem kaj bo jutri, sploh ne misliš več na nič kar bo.)
500m je lahko dolgih kot celo življenje.
1 komentar
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.