Ko življenje boli

<h2 style="text-align: left;" align="left"> </h2> <h2 style="text-align: left;" align="left"> </h2>

Ujeta v svojem svetu

Ujeta

Človek…mogočen in nezlomljiv…kakšna neumnost. Vsak posameznik se v resnici spopada z življenjem in močjo na svoj način. Nekateri so pri tem bolj uspešni, drugi manj, nekaterim pa zlepa ne uspe. Takšnih je v resnici zelo veliko. Le da jih mi ne vidimo, jih ne slišimo, ne slišimo njihove obupne klice na pomoč. Zato, ker jih nočemo slišati. Zato, ker smo slepi in gluhi za stisko posameznika v svoji sredini. Lomijo se pod težo svojega življenja, se borijo, in včasih se zazdi, kot da lomastijo po toku deroče reke navzgor, ali pa, kot da se borijo z vetrom.

Na začetku je volja, je moč, je pogum…A bolj, ko ta boj traja, večkrat, ko jim uspe priplezati na vrh mogočne piramide življenja, se le ta zruši. In potem spet vse znova…od začetka. Kajti, človek se vedno znova nekako pobere, iz globine svojega bitja spet zbere moč in spet znova se začne vzpenjati proti vrhu. A vsakokrat je težje. Vsak padec, vsak poraz pusti za seboj posledice. Globoke rane. Vsak padec znova človeka utrudi. Vse dokler končno ne omaga pod težo deročih valov, podivjanega vetra in neštetokrat porušene piramide.

Med njimi se znajdem tudi sama. Sploh ne vem kdaj, kako…brez opozorila, brez najave, da bo prišlo in me odneslo v neznano, v čudno teman svet.

Danes vem, da se je v meni lomilo skozi dolga leta odrekanj, boja za obstanek, za preživetje, trdega dela, razdajanja drugim in za druge. Ne, zlepa se ne sprijaznim in si ne priznam. Ne želim pogledati resnici v oči. Lažem sebi, lažem drugim, lažem svojim najbližjim. Jaz, skoraj »čudež od bitja!« jaz se že ne zlomim, meni se kaj takšnega sploh ne more zgoditi! Kakšna farsa, kakšna laž! »Draga moja, davek, ki te čaka bo krvav!«. Ko bi mi le kdo to povedal prej, ko je bil morda še čas, da se rešim iz začaranega sveta.

»Daj, naredi še to, ti to zmoreš. Skoči tja, mimogrede se pozanimaj, kaj se tam dogaja, pa na tisto ne pozabi, se zelo mudi.« Doma pa:«Mami, kdaj prideš, mami lačni sva…mami za šolo rabiva denar, mami za tekmo nama še nisi pripravila…mami…mami…!!!«

Pa spet:«Prosimo pridite, vam zaupamo, pomagajte nam. Vemo, da boste dobro opravili delo«, pa spet:«Nujno te rabimo, pridi pomagat, naredi to za nas, saj smo »prijatelji«…!«, in tako iz dneva v dan.

A kaj, ko ima dan le štiriindvajset ur in se vedno prekmalu konča. Mimogrede so tu še ostale težave, sodna pota, zadolženost do grla, pa ne vse po moji krivdi, ali pa - zaradi moje naivnosti, ki se je še vedno nikakor ne znebim. Tekanja od »Poncija« do »Pilata«, beračenja, poniževanja, pojasnjevanja zakaj prav me potrebujemo pomoč in svoj prostor pod soncem.

Vse je nekako šlo, a vsaka od teh zadev je v očitno v meni puščala posledice, rezala globoke rane, ki se jih sploh nisem zavedala, kajti vso moč in energijo sem posvečala vsemu okli sebe, le zase nisem nikoli imela časa. In v meni se je lomilo, rane v moji duši so potuhnjeno čakale, da planejo na dan, da me zlomijo. Vsak neuspeh, vsaka zavrnitev, vsak nov udarec je čakal, da izbruhne in da me uniči. Kolikor me to ni uničevalo, so me uničevali ljudje s svojo hudobijo, nesramnostjo in poniževanji. Včasih se mi je resnično zdelo tako, kot da nimajo pametnejšega dela od tega, da čakajo name, me ponižujejo, mučijo, trpinčijo...

Zelo mlada sem bila, ko sem prvič potrebovala pomoč, da se iz duševne stiske postavim na noge. Res, da je bilo potrebno nekaj časa, a le ni bilo tako dolgo. In nenazadnje bila sem mlada. Mlada in polna volje ter vere v življenje mi je uspelo in nadaljevala sem življenje. Tako sem skoraj polni dve desetletji bila tiho bitko sama s seboj, ne da bi se tega sploh zavedala. Nekako mi je uspevalo, danes, ko se ozrem nazaj res ne vem kako. Veliko moči in energije sta mi dajali tudi moji deklici, zdaj najstnici, ki me še vedno osrečujeta in me vedno bosta.

Skozi vsa ta leta pa sem se borila s težkimi trenutki, ki so puščali v meni neizbrisen pečat. S časoma sem postala ljudem prava grozeča nevarnost, vedno sitna, prepirljiva in povsem nedostopna. Zaprla sem se v stekleno kletko, tako, da se mi skoraj nihče ni mogel približati. Ljudje so se mi posmehovali, da sem »Ice women«. Nekateri so se me celo bali, menda se me večina njih še vedno boji in se raje izognejo srečanju z menoj. In če se oni niso razbežali stran od mene na varno razdaljo, sem pobegnila sama, v svoje varno zavetje samote. Tam je bilo vedno najbolj varno, da se mi ne bi zgodilo nič »strašnega«. In še vedno imam najraje svojo samoto, tišino, svoje misli.

Na svoj način imam rada ljudi, a kaj, ko se jih v resnici na smrt bojim. Raje se umaknem, pobegnem, če se mi približajo. Sicer pa sem »mojstrica« v bedastem obnašanju, tako, da se kaj hitro sami odmaknejo. V zadnjem času pa se mi celo dozdeva, ne vem, morda je bilo tako tudi prej, le da tega nisem opazila, da na »veliko pametujejo«, mi svetujejo in so »sploh« in »oh« pametni. Prav takšne pa v teh trenutkih svoje bolečine ne potrebujem ob sebi. Še več, spoznala sem, da se s temi »navadneži« ob sebi sploh nimam kaj pogovarjati, nimam jim kaj povedati. Kako naj jim razložim, da mi njihovi nasveti v tem trenutku ne pomenijo nič, mi ne pomagajo, kajti jaz sem v svojem temnem začaranem svetu. Kako naj jim pojasnim, da so oni »navadni« in da jim nimam kaj povedati. Kako naj jim pojasnim, da me njihove besede izčrpavajo, me še bolj utrujajo. Kako naj jim končno pojasnim, da jim v teh trenutkih preprosto nisem sposobna slediti. Kako naj jim povem, da mene vleče k »njim«, ki so mi enaki, ki me razumejo, ki čutijo mojo bolečino, mojo stisko, mojo žalost. K njim, ki vedo, kaj je bolečina, vedo, kako je »ko duša boli« K njim, ki so mi enaki! Želim si njihove bližine, oni me razumejo, me ne obsojajo, mi ne svetujejo. Oni so moji dragi prijatelji in prijateljice. Skupaj smo se bodrili, se tolažili, si pomagali, ko je bilo še posebno hudo. In to počenjamo še danes. Nič slabega ni bilo v tem, ko smo se med seboj objeli, si povedali, da se imamo radi. To je bilo spontano dejanje. Nihče nas ni obsojal, nihče se ni zgražal nad nami. A kaj, ko tega našega početja »navadni« ne bi nikoli razumeli. In tudi niso, še vedno ne razumejo. Prav čudno so nas gledali, v bolnišnici pa so nam celo začeli prepovedovati tovrstno medsebojno razkazovanje prijateljstva. Večkrat sem opazila, da so nas ljudje čudno gledali, njihovi pogledi so govorili:«Kaj se pa gredo!« Poglej jih »bebce«, kakšni čudaki, kakšni posebneži pa so to…!« Ja, mi smo »posebni«! A se te svoje posebnosti sploh ne sramujemo, zakaj le bi se je morali? Saj nismo storili prav nič slabega, ravno nasprotno. Smo nekaj »več«, smo nad »navadnimi«. Smo veliko na boljšem od njih, ki živijo v nekih klišejih brez čustev. Zato, ker mi znamo in zmoremo pokazati svojo posebnost, zato, ker se ne sramujemo svojih čustev in ker nas ni sram, da smo kar smo. Smo ljudje, ki preprosto ne znamo skrivati in lagati, ne znano se pretvarjati in si na obraze natikati maske hladnokrvnosti, brezčutnosti. Mi smo takšni kot smo, ki čutimo, zelo čutimo, smo dovzetni za bolečino, stisko, krivico…Prav zato, ker smo takšni se nam je zgodilo to kar se pač je.

Že pred leti mi je prišla na pot prva od knjig svetovno priznane terapevtke Louis L. Hay…seveda sem prebrala knjigo….ampak res, samo prebrala sem jo….veliko nisem razumela….pomenila mi ni veliko….bilo pa mi je zanimivo, kakšen pogled ima gospa na življenje. Sama je prehodila veliko trnovih poti. Ko sem se odločila, da se bom borila, da ne bom več živela v megli, sem odšla v knjižnico. Začela sem se spogledovati z literaturo, ki govori o osebnostni rasti. Goltala sem knjige s pozitivnimi mislimi. Knjige, ki so govorile o življenju, o uspehu, o sreči, o zdravju. Priskrbela sem si vse kar je napisala Lous L. Hay….Vsega, kar sem potegnila v knjižnici nisem niti prebrala, ker vse mi ni “ležalo”. Priskrbela sem si zvočne posnetke ljudi, ki so govorili o svoji poti k sreči. Vse sem naredila, da bi se premaknila iz mrtve točke. Vsak dan sem imela v rokah knjige….prebirala sem jih….a vedno znova sem se vračala k njej….k Lous L. Hay….ona in njene besede mi najbolj “ležijo”. Njene knjige in njene pozitivne misli so mi postale “biblija”. Prebiram jih vsak dan. Pa vedno znova in znova. Od začetka. Pisateljica ne obljublja čudežev….ponuja pa rešitve, kako si lahko človek sam pomaga na poti k boljšemu življenju. Skušam se “učiti” kar nas uči. In…..neverjetno. napredki so opazni. Sicer priznam, da komaj opazni, kajti le predolgo sem živela v negativnih mislih….predolgo so moji možgani govorili, da nisem vredna, da si ne zaslužim, da sem slaba….in ja, vsak dan podležem tem slabim mislim. Ampak se kljub vsemu vsak dan borim z njimi.

Učim se. Ta šola je težka šola. Sicer pa….nihče mi ni obljubljal, da bo lahko. Nihče ni rekel, da se bom naslednjega jutra zbudila in da bom “zdrava”, da bom srečna….da bo moje življenje ena sama radost. Ne….to ni nikjer zapisano. Pa vendar sem pričakovala, kako se bo kar najhitreje zgodil čudež….No, pa se ni….Sama sem tista, ki moram narediti ta čudež. Sama sem tista, ki se moram naučiti, da sem vredna. Samo jaz sem tista, ki se mora naučiti imeti rada sebe. Jaz sem tista, ki si moram povedat:”Karmen, rada te imam in se cenim….moja najljubša oseba sem jaz….takšna kakršna sem sem čudovita….srečna sem….obdaja me ljubezen…in jaz dajem ljubezen….” Ja, sama moram priti do tega. Ga ni terapevta, ga ni zdravnika, in tudi ga ni zdravila, ki bi lahko slabe misli spremenil v dobre misli….sama se moram boriti. Sama se moram naučiti.

Joj, teorija je tako nebeško lahka in preprosta…a ko se začne “praksa”…takrat pa gorje. Govorim si glasno…pa kljub vsemu tiste grde, slabe misli prihajajo iz ozadja…govorim si, da sem vredna…pa spet tiste slabe besede preglasijo pozitivne misli….pa se klub vsemu ne dam. Nihanja so strahotna. Zelo sem utrujena. Ampak….odločila sem se, da se ne dam. Odločila sem se, da sem ostala samo še sama s seboj.

Res je, če se ozrem okoli sebe vidim, koliko čudovitih ljudi mi v resnici stoji ob strani….koliko ljudi me vzpodbuja, me bodri….medicini in stroke ne bom nikoli obrnila hrbta, ker brez tega ni napredka, a vem, da je najtežje delo na meni sami. Najprej se moram naučiti spoštovati samo sebe…se sprejeti, se imeti rada…dokler ne bom zmožna tega, tudi velikega uspeha ne bo.

Zanimivo. V tem času, kar sem se začela “učiti živeti”, sem sama sebi dokazala, da to resnično deluje. Samo….zakaj se potem vedno znova in znova vračam k starim in slabim mislim? Kdaj bom nehala sama sebe mučiti….kdaj bom prenehala s samoobtoževanji….grajanji…gnusom do sebe…kdaj se bom nehala sovražiti? Vem, čaka me še ogromno dela. Ampak…odločena sem, da se bom potrudila…ker enkrat mora biti konec tudi mojim nesrečam. Enkrat moram tudi jaz postati srečna. In to je ta hip moj življenski cilj. Trdno sem odločena, da ga bom dosegla. Samo…najprej moram “pokopati” preteklost…vse gorje…vse tiste grde stvari, ki sem jih doživela in preživela….dokler tega ne bom zmožna, tudi napredovati ne bom mogla. Ja….težka je pot, po kateri sem se odločila stopati….ampak….prepričana sem, da je na koncu te poti vse lepo….vse jasno…sijoče in čudovito. Če mi je “uspelo” trpeti….mi mora in mi bo uspelo tudi “se veseliti”, biti polna sreče in veselja….biti dobra oseba….

Hja, tole pa samo nekako v vednost. Vsem vam, tistim, ki ste me že “zaprli” v ustanovo za blazne. Vsem vam, tistim, ki ste mi “diagnosticirali” vse mogoče tumorje v možganih, pa nore možgane….vsem vam, tistim, ki še vedno ponosno govorite, da sem nora, da se mi je zmešalo, da sem….ah kaj pa vem kaj še vse….ja, celo, da sem že mrtva, in me potem kličejo neznanci in sprašujejo če sem res umrla….in kako za vraga pa sploh še živim, če pa sem znorela….

No, skratka….dragi moji in drage moje. Nič od tega ni. Živim! Še prekleto živim. To je moja kazen. Za vse “grehe”, ki sem jih v življenju zagrešila. Drago plačujem svojo nevednost, naivnost in svoje pretirano garaško in delavno življenje. Tega si nisem zaslužila. Ampak dobro. Sprejmem in sprejemam. In trdno sem sklenila, da se bom borila….zase….za svoje otroke…

In ne….nisem nora, nisem zmešana, nisem ….ne kaj vse….nič od tega…..preprosto….od žalosti, od gorja od preveč garanja od pretežkega in prekrutega življenja….sem se enostavno iztrošila….telo mi je odpovedalo….uprlo se je vsem hiperaktivnim dejanjem in vsem mojim lastnim “zlorabam”, ko sem delala, ne da bi si dovolila počitek, ko sem bila bolna, pa nisem preležala ampak sem delala, ko sem se borila z in za življenje….

Preprosto….priznam….ne morem več….moje telo ne zmore več…ampak….zdaj sem se začela vsaj boriti. Zdaj se trudim. Trudim se, da bom lahko zaživela vsaj toliko, da me ne bo sram pred lastnimi otroki, ker jima nisem sposobna skuhati normalnega kosila. Trudim se, da me ne bo sram, ker nisem sposobna opraviti najbolj osnovnih gospodinjskih opravil, pospraviti stanovanja, oprati perilo…Trudim se, da me ne bo vsakokrat znova groza misli, da moram iz stanovanja, da moram v trgovino, da moram med ljudi….in da mi ni potrebno skrivati se pod sončnimi očali in kapico, da me ja ne bi kdo videl, gledal in prepoznal. Borim se. In….učim se. Učim se na novo živeti. Učim se, da ni nič hudega, če me “ujame napad”, učim se, da ni nič groznega, če nisem takšna kot ostali ljudje, učim se, da ni nič hudega, če moje telo ne uboga in se vsa tresem kot da sem iz želatine….in ja….učim se, da sem moja najljubša oseba JAZ!

In vam vsem, ki me srečujete, pogledujete za menoj, se ozirate, stikate glave….me zasmehujete….nič zato….učim se….ja, in tudi za vas velja…rada vas imam. Vem, da ste drugačni….in zato vas imam še toliko bolj rada. In tudi zato se vam v velikanskem loku ognem….bežim pred vami….ker ste me že preveč prizadeli. In tudi vam, ki ste tako ali drugače vstopili kdaj koli v moje življenje, v moje otroštvo, mojo mladost in še kasneje…..tudi vam povem…..učim se, in sem šele na začetku….ampak se učim, da vam nekoč lahko oprostim. Učim se, da bom nekoč lahko rekla “odpuščam”….in ja….učim se, da bom nekoč z dvignjeno glavo brez strahu, brez sramu, brez bojazni in brez vseh slik iz tistega časa lahko mirno z nasmehom rekla:”Ja, oče…..tudi tebi odpuščam. In še celo…tebi prvemu odpuščam. Zato, ker si me zapustil. Ker me nisi varoval. Zato, ker si mamici, bratu in meni prizadejal toliko gorja, zato, ker še danes tako grozno trpim…zato, ker mi nisi bil oče…..odpuščam ti…..”Tako…ja….nekoč bom zmogla tudi to!

Vsi vi ljudje…..ko bi le vedeli….preveč gorja ste prizadejali meni in mojima deklicama…ne, nismo si tega zaslužile….nihče si ne zasluži toliko gorja in toliko trpljenja…ampak….vas imam kljub vsemu rada in vam vsem odpuščam.

Moje misli so danes spet čisto ponorele….in sem in tja, in tja in sem….in gor in dol…..oh ve moje nesrečne misli…ustavite se!!! Počivajte no malo! Utrujena sem! Misli……prosim vas….ne morem tako hitro…..

Dokler sem živela z slabimi mislimi, in dokler sama nisem hotela….se moje stanje in zdravje ni premaknilo niti za milimeter na boljše….nasprotno, padala sem vse globlje in globlje…..do konca…do obupa….do tistega mojega rojstnega dne…..potem sem se počasi, ampak resnično počasi začela prebujati….še vedno se prebujam….še vedno sem čisto na začetku….padci so grozljivi…..ampak …..zdaj se vsaj borim! Zdaj vsaj živim! Zdaj vsaj hočem! In ponosna sem nase in na vsak moj uspeh. Izgubljam bitke….seveda jih izgubljam, ampak še vedno sem trdno odločena, da ne bom nehala in da bo vojna moja velika zmaga.

“Rada bi bila spet stara Jaz. …Rada bi bila spet stara JAZ! Bom sploh še kdaj?!”

Rada bi zaspala. Tako trdno in za tako dolgo bi rada zaspala, da bi se ta »Pošast« v meni naveličala čakati in bi se pobrala – ven iz mene, ven iz mojega telesa! Potem bi se zbudila in bi bila spet tista stara JAZ! Nasmejana, vedno polna energije, govorila bi in govorila, in nihče me ne bi mogel več ustaviti. Lahko bi spet delala, se veselila vsakega dne posebej. Lahko bi spet pisala, lahko bi počenjala milijon stvari in nikoli se ne bi več utrudila! Lahko bi preskakovala mogočne gore, plavala proti toku deroče reke, skakljala po strmih piramidah življenja in tudi, če bi se vedno znova rušile, bi se jaz spet in spet pogumno dvignila in se zagnala proti vrhu. In enkrat bi mi vendarle uspelo priplezati do vrha…”

Ne, nikoli več ne bom stara Jaz….Zdaj se zavedam, da ne bo nikoli več tako kot je bilo. Vem, da jaz ne bom nikoli več ista, nikoli več ne bom takšna kot sem bila. Vem, da ne bom nikoli več premikala gora, da ne bom nikoli več skakljala po mogočnih piramidah kot gazelica, da ne bom nikoli več pogumno plavala proti toku droče reke….ne, tako neb o nikoli več. In žalostna sem zaradi tega.

Ampak! Vsako zlo je za nekaj dobro….in tudi to zlo je za nekaj dobro. Res je, nikoli več ne bom stara Jaz….postajam pa nova in boljša Jaz…..postajam človek in ne več hlado in sovražno bitje. Priznam, pogrešam staro Karmen, ki je bila pogumna. Tisto Karmen, ki je oboževala svoje delo, ki je svoje življenje zapisala radiu, pa svojim punčkama….pogrešam tisto na trenutke neodgovorno in največkart zelo otročjo in neresno klepetuljo, ki je težave reševala z levo roko….rešitve je stresala iz rokava….vse je zmogla….bila je borka….tiste Karmen, ki je lahko naredila hkrati pet stvari ni več….tudi tiste Karmen e, ki je kar med službenim časom spakirala imetje v črne vreče in se na brzino preselila iz enega stanovanja v drugega….pa tisto lepo in vitko Karmen, ne nje ni več….odšla je….za vedno….in priznam….lagali bi če bi rekla, da ne žalujem za njo. Žalujem. Močno. Grozno mi je. Ko se spomnim s kako lahkoto sem vse zmogla, ko se spomnim kako me je delo osrečevalo, ko se spomnim hvaležnih pogledov tistih skromnih ljudi, ki sem jih osrečila z lepo in toplo besedo….tistih malih otroških oči, ki so poslušale Škrata srčobrada pa Čarovničko Kremino….tistih osamljenih in ostarelih src, ki so mi tako radi potožili, se pohvalili, se spominjali svoje mladosti….ne…tega ne bom nikoli več doživela…..in grozno me boli srce zato…..ampak….vsaj prebujam se! Poskušam nekako zaživeti. Na novo. Z vsemi meni dragimi ljudmi.

Hvala vam moji zlati dobri ljudje….hvala ker mi stojite ob strani, hvala ker me ne grajate, ampak mi pomagate. Rada vas imam, vse vas imam neznansko rada. In ja…..jaz sem bogata oseba…..Imam vse vas, moji dobri in dragi ljudje….In HVALA vam za to….rada vas imam…

Bolečina

Ko v dušo bolečina se zažre

Pesem mojega srca

Pesem mojega srca

Sreča

Kaj je to sreča,