Recepcijska estetika je poudarila pomen bralca, saj umetniško delo lahko nastane oziroma se uresniči šele med aktom branja. Branje na ta način ni več razumljeno kot nekaj pasivnega, saj bralec z lastnim razumevanjem in predstavami soustvarja besedilo. V tem smislu dobi pri recepcijski estetiki tudi prevod večjo vrednost, saj je prevajalec v prvi vrsti najprej bralec, ki mora pred pričetkom prevajanja besedilo interpretirati glede na lastno razgledanost, v prevod pa vedno (hote ali nehote) vnese tudi lasno noto. S tem prevajanje tudi ni več podcenjeno kot sekundarna, manjvredna dejavnost.