Danes je dan, ki bi ga najraje pozabila, jezna sem, nase na cel svet . Najbolj me je ujezila ona, ki ji ne bi bila rada za nič na svetu podobna. Ko bi včasih le znala poslušati in ne bi bila vedno polna nasvetov o tem, kako naj živim, kot, da bi bila stara tri. In potem se je začelo... Aja nisi jedla večerje, da ti ne bo kaj manjkalo, kot da ona je če ji je slabo, za vraga!!! Pa to pa ono pa sem in tja... Res zato, ker bog ni mogel pogledati vseposvod je ustvaril njih.

Pa saj ne vem, če me je res tako ujezila, da ni bilo to, da nisem telovadila, nisem šla tečt, nisem nisem nisem.. In se je oglasila slaba vest .

Pred še nekaj dnevi bi šla in zmazala celo Nutello, danes pa... Sem morala to predelati precej stojično, ubogi moj fant, eno uro je poslušal moje cviljenje, o oni, ki (saj veste kateri), kako me nima rada, kako vedno hoče, da naredim tako kot ona hoče, da sem jo kot otrok klicala stara vešča in še in še... Kje je zdaj nekaj sladkega in lepljivega? Pa sem potrebovala le objem in občutek, da sem sprejeta... Malo kasneje po mojem patetičnem izbruhu, sem dobila mail, bil je njen, to si dobro naredila, pa sladko spančkaj.. Ah včasih je potrebno tako malo, da se človek sprosti in pomiri. Mogoče bi ji pa le rada bila podobna, v nekaterih ampak res nekaterih pogledih... In tega nisem rekla jaz, da se razume.

So bile pa melone dobre, žal tega ne morem reči zase, žal in naj gre vse skupaj v rit, da bo potem vsaj šlo ven iz mene.

Tako, lepo spite,

Mojca

P.S: mnogo minut kasnje sem se le spravila naredit vaje, vaga kaže en kg manj,. Pomirjena, brez Nutelle, še ena zmaga zame, jutri pa puranji čevapčiči