Ok včeraj je bil sadni dan in en kg manj, danes pa beljakovinski in je prišla nazaj...

Razočarana... Kot že tolikokrat do zdaj, ampak tokrat ne bom izgubila volje, še 77 dni... Ne ne bom pa pika, pa saj piše, da naj človek ne bo razočaran, če ne grejo kile takoj dol, da potem pa lahko na hitro izgubiš štiri kg... Ampak zakaj sem tako razočarana? Naj vam povem, da sem bila buckast otrok, moje ime je imelo 22 črk, sestavljeno pa je bilo iz treh besed (švajsabajsadebelajsa) in nikoli ne bom pozabila, kako je to za mano kričal fant, ki je imel kakih 10 kg več kot jaz. Za nič na svetu si nisem želela bolj postati blontna krhka in suha deklica, ki bi znala delati prevale in salte v zraku, pa nisem zmogla nič od tega... In potem sem bila kot luna, enkrat suha kot zobotrebec, drugič pa okrogla kot štručka... In tako je šlo leta do zdaj... Moja teža niha od 55 do 60 do 70 in do 75 kg.. Zato ne maram shujševalnih kur, a tista otroška želja o drobni deklici, ni nikoli zares izginila. Poizkusila sem z vsem z raznoraznimi praški z Montignacom, s tekom... Kile so se vedno vrnile... Danes je trinajstica, mogoče sem zato zajadrala v obdobja, ko sem bila nesrečna in sama. Mogoče mi gre danes zato to na živce, ker hujšam od tistih 22 črk mojega imena..

Ampak jaz sem vam vendar obljubila smeh in neko nerodnost, pustolovščino.. Jaz pa tako kot vedno samo goderjam in sem žalostna, rada bi se spet smejala.. Mi bodo izgubljeni kilogrami vrnili nasmeh? Kaj pa vem..

Toliko za danes, en zagrenjen pozdrav iz Ljubljane,

Mojca

P.S: Danes pride fant, mogoče bom potem boljše volje, ko mi bo rekel, da sem lepa.