Z višine dol gledam,

opazujem svoj odsev.

Iščem svojo dušo,

iščem Tvoj napev.

Opazujem um

in misel ki beži.

Ne najdem ji razlogov

zakaj v njej je ti.

Morda se smejem

sebi v obraz,

ko gori tu čepim

in priznavam svoj poraz.

Ne vem kaj si storil,

ne vem kdo si ti.

Ne poznam tvojih misli,

ko ti gledam v oči.

Ta noč nepozabna,

kot vsaka poprej,

razkriva občutja

razumnosti mej.

Na razgledu nebeškem

svetloba žari,

mi tiho šepeče,

me nežno miri.

Če je še kdo tukaj;

morda si to ti..?

Kaj misliš, je vredno?

Morda te sploh ni...

Oprosti mi Draga,

še vedno boli.

Sam samcat v vesolju,

kaj naj brez ljudi?

Spokojna Milina,

ostani z menoj.

Povej mi Resnico,

za vedno bom tvoj.

Kaj tvoja lepota,

kaj tvoje telo-

Lepota nebeška

ljubi le Nebo.

Na robu solza sem,

v celoti drhtim;

srce če ustavim

karkoli spremenim.

Še vedno nad tlemi,

nad sabo lebdim.

Še vedno te vidim,

še vedno trpim.

Ni teme, ni sonca,

nikjer ni sledi.

Nikar ne zajoči,

le tiho zaspi.