Na hitro bi lahko rekli, da je naš notranji otrok del našega nezavednega, kamor smo spravili pozitivne in negativne spomine iz otroštva. To je tisti del, ki ga vključimo, kadar se igramo, uživamo v življenju. Ali se znamo igrati in uživati, ali je naše življenje predvsem polno dela, skrbi, odgovornosti?

Znamo poskrbeti zase, ali so nam drugi pomembnejši?

Imamo kakšne težave, ki jih imajo tudi drugi v naši družini in to pripisujemo »genetiki«?

Ko odraščamo nas pomembni odrasli in življenjske okoliščine temeljno oblikujejo, pravzaprav programirajo.

Kasneje, ko smo odrasli, delujemo iz teh programov, misleč, da se tako sami odločamo, v resnici pa gre za potlačene vsebine, ki jih redko ali nikoli ne ozavestimo. Ukvarjamo se predvsem s posledicami našega delovanja, ki izvira iz teh programov.

Na primer: v otroški razigranosti Metka razbije dragoceno vazo, ki jo je prababica dobila za poročno darilo. Oče v jezi Metko udari in ji pove, da je dobra samo za škodo dela. Oče na dogodek pozabi takoj, ko se ohladi, Metka pa tudi, ampak…

Mnogo kasneje ima Metka slabo samopodobo, ne zna se igrati in veseliti življenja, vedno pričakuje, da bo morala s kako nesrečo plačati redke srečne trenutke, kar ji onemogoči, da bi uživala vsaj v teh.

Metko te v nezavedno potlačene vsebine t.j. njen notranji otrok ovirajo pri srečnem partnerstvu, izbira neprimerne partnerje, ker globoko v sebi čuti, da ni vredna boljših, v zvezi ne uživa, za vse krivi sebe in jo zato krivi tudi partner, vse njene zveze razpadejo , čeprav nekajkrat poskuša... dokler ne obupa.

In ostane sama.

Za to krivi usodo, statistiko(da je več moških , kot žensk), neke okoliščine(v majhnem kraju ni primernih kandidatov) in razmišljanje/reševanje o tem prelaga na kasneje (ko bo zamenjala službo)..

Leta pa tečejo.

Da ne bo tako, pridite na delavnico Ali vas vaš notranji otrok ovira pri srečnem parnerstvu?