izletek
Zapis je objavil/a cashy
1.144 ogledov
tale teden so na faksu počitnice. Kaj to pomeni? Nič predavanj, nič tečajev, faksa, francoski študenti (in študentke tudi, ja) odidejo domov, študentski dom je na 3/4 prazen, ostanejo samo tuji študenti. In je potem dolgcajt. Tako se je naša družba s kolegico in kolumbijcema odločila splanirati en izlet. Po priporočilu prijateljice, ki se je pred kratkim preselila v Pariz, smo se odločili, da obiščemo Mont St. Michele. Priljubljena francoska turistična točka v Normandiji. Otok, ki je včasih otok, včasih pa ni. Bom še kasneje razložil, če se bom spomnil 
Izlet smo planirali že v ponedeljek, a se nam ni izšlo s prenošiščem, saj smo planirali obiskati tudi Pariz, a nismo našli ugodne variante, kjer bi lahko prespali vsi štirje skupaj. Pondeljek smo zato še preživeli doma in se dokončno odločili, da se odpravimo v torek in da Pariz izpustimo in samo zanj pripravimo bolj podrobne plane za izlet kdaj drugič 
Kot prvo, nam je ena iz slovaške družbice zamerila, ker ji za izlet nismo povedali, ker bi tako srčno rada šla zraven...a žal, moj avtoček za dolgo in udobno vožnjo ne prenese več kot 4 osebice...je imela nekoliko dolg nos. Naš Sergio pa rad zamuja vse dogovorjene ure, zato smo mu rekli, da je odhod ob 7.30, čeprav smo ga v resnici planirali med 8-9 uro...a Sergio je presenetil, na moja vrata je ves pripravljen potrkal že ob 7.45. Čudeži se še dogajajo Da nisem izpadel kekec, sem bil na srečo tudi sam že (skoraj) pripravljen na odhod...poklical sem kolegico...nobenega odgovora...pokličem jo čez pol ure, in mi reče,d a rabi še pol ure za pripravo...no, rezultat je bil, da smo krenili še nekaj po 9.uri.
In pot se je začela...seveda z navigacijo na telefonu...in res, brez nje bi bili izgubljeni kot piščeta...verjetno brez nje ne bi našli niti kafiča 2m za prvim vogalom... to se je potrjevalo ves čas izleta...po zbeganem začetku navigacije se nam je le uspelo izmotati iz Reimsa na pot proti cilju...a kdo bi si mislil, navigacija je vključila obvoznice Pariza...in kje so te obvoznice v Parizu? Pod zemljo! kaj to pomeni za GPS signal navigacije? Točno to! Ni ga!!! Tako nam je na obvoznicah pri Parizu crknil GPS, zato smo po nesreči zašli v Pariz, povsem neplanirano...in smo jo ubrali lepo čez center, predvsem po enosmernih ulicah, kjer se je GPS na srečo spet našel...še dobro, da ves Pariz ni pod zemljo. Peljali smo se po ulici mimo Louvra, v bližini Eifflovega stolpa in potem spet po obvoznici mimo Tower of Defense... Na srečo smo se lahko orientirali že po tablah...in tele francoske cestnine! kako te oberejo! Sploh ni primerjave z slovensko vinjeto!...Že zdaj lahko povem, da nas je tale izletek stal več kot pol slovenske celoletne vinjete samo na cestninskih postajah. In hec pri prvi postaji. Slabo smo prečekirali razvrstitve po pasovih, pa smo se zapeljali na pas, kjer je plačilo cestnine možno le s kreditno kartico. Jasno,d a jo nihče od nas, študentov, ni imel. Nismo čisto točno vedeli, kaj naj, pa nam avtomat pobere listek, ki smo ga dobili eno postajo pred tem in čaka na kreditno...za nami se nabere cela kolona, pri nas pa panika, kaj naj naredimo...tisti za nami so sčasoma ugotovili, kakšni bedaki zadržujejo kolono, in da rabimo zapeljati nazaj od rampe po pasu, da bomo lahko zamenjali pas za tistega, kjer je možno plačilo z gotovino. In se je tako cela kolona umikala vzvratno, da smo lahko mi pršli ven s tega pasu in se zapeljali na "gotovinski" pas. Štala in pol!
Prva postaja na poti so bili vrtovi slikarja Clauda Moneta v Vergnonu. No, nihče od nas inteligentnih študentov ni ugotovil, da severno od Pariza ne uspevajo zimzeleni vrtovi, in da so ti vrtovi verjetno povsem sezonski...ja in mi se odpravimo sredi zime, sredi februarja gledat te vrtove. Kaj mislite, kaj je bilo videti? Točno to, nič!. Vrtovi se odprejo šele 1. aprila....in jasno, da vasica je bila, kot mesto duhov, nikjer nikogar. Na žalost je bila zaprta tudi spominska hiša, kjer je Claude Monet deloval in živel. Kar pa je bilo moč videti čez kamnite ograje v vrtove, pa je bilo bolj podobno neki razraščeni džungli, kjer ni nihče že leta nič obrezal in oplel. Ideja za te vrtove je seveda padla od moje kolegice...tako, kot tudi ideja, na kateri pas sprva zapeljati za plačilo cestnine.
Nadalje nas je pot vodila proti Normandiji, ki je znana predvsem po izkrcanju zavezniških vojakov - Dan D. (pa nima veze s slovenskim bendom 
) Proti večeru smo prišli do Juno plaže (5 plaž je, kjer so se izkrcavali)...v bistvu ni bilo kaj videti...ocean, trd pesek, nekaj kamnov, alg in klifov...pa veter, vlaga in mraz 
februar res ni najboljši čas za obiskovanje takšnih krajev 
Posledice čutim še danes z prehladom, smrkanjem in oteklim grlom, da ne omenjam, da sem na zelo slabem glasu
V skrbeh, kako je s prenočevanjem v hostlih, smo se odpravili v bližnji Caen najti prenočišče....nekateri hostli namreč ne oddajajo več sob po 18. uri. V prvem hostlu, kjer smo se ustavili, F1, je bilo vse polno. Mislim, kako je lahko hostel izven sezone sredi februarja povsem poln? meni ni jasno 
A nam je šla receptorka toliko na roko, da je poklicala še po drugih hostlih glede možnosti prenočevanja...nazadnje je dobila prosto mesto v nekem drugem hostlu, 10 minut stran od tega...a je rezervacija držala le 15 minut, saj smo bili že po 19.uri, ko ni več dovoljeno jemati novih gostov (ne vem, kakšna čudna pravila so to). Mi na vrat na nos odletimo iz hotela in se mrzlično spokamo v avto, iskat pravi hostel...zapeljemo do enega, ki je oddaljen le minuto vožnje...je iz iste verige. Ta ni bil pravi, bil je tudi poln. Nam pa poda smernice, kam je potrebno iti, da pridemo do rezerviranega hotela. Hitro se odpravimo po teh napotkih. A glej ga vraga, ne najdemo pravega izvoza iz avtoceste...in tako kar vozimo in vozimo, pridemo v en kraj, kjer že od daleč zagledamo hostel, k spada v to verigo hostlov...se hitro zglasimo na recepciji, z vprašanjem, če je to pravi naslov. Seveda receptorka komaj zadržuje smeh, odkimavajoč, da to ni to...a na srečo so imeli proste sobe, zelo ugodno...in naslednje vprašanje je bilo, kje sploh smo In smo bili v enem mestu, povsem stran od Caena, kjer smo želeli prenočiti Lušten hostelček 
Že tisti večer mi je zateklo grlo, solzile so se mi oči in le s težavo sem zaspal, kljub temu,d a sem bil utrujen od celodnevne vožnje (pač vozil sem samo jaz 
) Naslednji dan se spet z nekolikšno zamudo spokamo ven, v smeri proti ostalim plažam D-day...predvsem nas je zanimala Omaha beach, ki je menda najbolj znana... sicer pa so bili po teh plažah raztreseni muzeji na vsakih 2 km po eden...nekje med 5 in 10 muzejev vse skupaj sprva smo se odpravili na pokopališče ameriških vojakov...veliko polje belih križev in velika sprejemna in spominska dvorana, kjer te pregledajo kot na letališču...pač senzor za kovinske predmete, pregled osebne prtljage, vse in potem razstava, kako je potekalo izkrcanje, nekaj osebnih pripovedi in zgodb vojakov, vrteli so se razni filmi o teh dogodkih...v bistvu nisem bil kaj preveč prevzet. Veliko več je ponudil mali muzejček o življenju vojakov ob izkrcanju... kakšno opremo so imeli, orožje, vozila, čelade, odlikovanja, vsakodnevne potrebščine itd
Nato pa še zadnja destinacija, Mont Saint Michele. Otok, ki to včasih je, včasih pa ni 
No, fora je v plimi in oseki. Ko je plima, je bil otok (včasih) odrezan od kopnega, dokler niso vzpostavili ceste do njega...ob oseki, pa se je morska voda odmaknila tako globoko nazaj, da se je ta hribček avtomatsko povezal s kopnim, kjer ga je prej zalivala morska voda...menda je višinska razlika med plimo in oseko (bibavica) kar okrog 8 metrov. Krasen otoček, kjer se je vzpostavilo pravo srednjeveško mestece z mogočnim samostanom na vrhu. Predstavljajte si ga kot tisto kraljevo mestece v Gospodarju prstanov tako nekako je izgledalo...in znotraj mesteca, kup japonskih turistov 
turistične informacije so se podajale le v francoskem, angleškem in japonskem jeziku Na žalost nas je kmalu zajel dež, razgleda pa zaradi oblačnosti ni bilo prav nikakršnega 
Ulice pa polne malih trgovinic in barčkov za turiste, v mestu pa se najdejo celo hotelčki v starodavnih hičicah pod samostanom 
v samostanski muzej nismo vstopili, vstopnina je bila namreč kar 9€...no, pa je kar prav, saj smo parkirali v mestu pred otokom, in smo imeli pol ure pešačenja do avtomobila...v vetru in dežju seveda No, ostala nam je še pot domov, a smo navigaciji naročili, da mimo Pariza, da ne bi spet kake nepotrebne ure izgubili v manevriranju skozi Pariz...pa je bila ta odločitev kar pravšnja...kolegici pa se moram zahvaliti, je za dve urici prevzela vozniški sedež, da sem se nekoliko odpočil...tako smo se nazaj odpravili čez pristanišče Le Havre, ki ima res izjemen viseči most 
smo se zapeljali čezenj, sicer ne zastonj, je stalo 5€ na "mostnini"... med živahno debato smo nekje peljali tudi če znek drugi most, za katerega se hitrostna omejitev iz avtocestnih 130 zmanjša na 70. Zaradi debate nisem bil povsem pozoren na omejitve, tako mi je nek "kekec" skočil iz voznega pasu na prehitevalnega direktno pred moj nos...res se moral močno zavreti, da ga nisem zabil v rit 
ne vem, kakšna je bila takrat moja hitrost...vendar v trenutku zaviranja, ko, se je tisti kekec znašel pred mano, so kolegi zagledali nek flash...ali je bila kaka radarska naprava ali kaj...postavljean je bila vzporedno z voznim pasom, jaz sem bil na prehitevalnem, most je bil precej poln vozil, s tem, da sem imel "kekca" zelo blizu pred seboj...kakšna je možnost, da je flash slikal ravno mene? In ne vem, koliko sem takrat prekoračil...pred zaviranjem sem vozil verjetno okrog 100 km/h, po zaviranju pa nekje 80km/h...ali je sploh slikal mene, glede na pozicijo flasha in mene? No, domači, ne bit presenečeni, če dobim kakšno prometno kazen za prehitro vožnjo domov.
no, pot domov je trajala 7 ur in 550km, srečno in varno smo prispeli ob pol dveh danes zjutraj...in vam smrkajoč ter kihajoč pišem tele vrstice...in čist btw, že na začetku poti se mi je pokvarila zadrga na bundi, z šnolo na riti kavbojk pa sem po nesreči strgal tudi vozniški sedež.
Mah, izlet je uspel tako ali drugače cestnine so drage kot žafran, bencin pa tudi...za zadnji tank smo plačevali že po 1.60€ za liter. Še dobro, da je moj avto šparovček.
upam, da ste uživali ob branju, se "beremo" naslednjič.
5 komentarjev
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.