No takole dragi moji, po vseh teh preteklih letih, zgubljenih kilah, dobljenih kilah, sem spet na začetku. Vsaj kar se tiče izgubljanja kilogramov, je pa seveda velik korak v to smer, da se zavedam, da ne bo pomagala dieta, pa un preprat (čeprav začuda, tega pa res nikoli nisem jedla)... Decembra me je izdal moj križ zaradi dojenja in pot me je zanesla k eni lušni gospici Dani. Ima tako čudežno napravo, ki naj bi me po 2 terapijah odrešila muk... No po 2h terapijah je bilo res boljš, je pa dejstvo, da sva s tem šele odprle mojo omaro, v katero že kar nekaj let pošteno notri zlagam, ven pa malo manj... Pa saj veste kako je, dokler se res kaj ne podere - recimo poči pant na vratih omare in zletijo vse skrbno natrpane cunje ven, da jih potem pobiraš po tleh in ugotavljaš, aha to mi sploh ni prov, to sploh ne vem kdaj sem kupila, aja tole imam tud še, itd... No tako nekako je z mojimi vzorci, pravzaprav vzorci vseh nas... Ko si zrel in ko napoči pravi trenutek, takrat začnemo čistit naše predale, omare in najbolj zaprašene kotičke naše duše in šele pravzaprav spoznavamo, kdo zares smo... Očitno je sedaj napočil tudi moj čas in vem, da mi bo tokrat uspelo. Moja pot k vitkosti bo dejansko vrnitev k mojemu življenskemu poslanstvu, vrjamem, da bom končno spoznala zakaj sem tu in zbrala dovolj poguma, da pogledam resnici v oči. Sklenila sem, da ne bom zavija resnice v celofan, zato da ne bom prizadela ljudi, sploh pa tistih, ki so si sami zakuhal kašo, pol pa vedno nekako vmes padem in poizkušam ljudi ne prizadet, čeprav sama sploh nisem izvorni element... Prvič v življenju bom res sebe postavila na 1. mesto. No pa začnimo, da vidim kako mi bo uspevalo v praksi :O)...

VEliko sreče tudi vam vsem na tej mavrični poti, kot pravi ena maginja, ki jo zelo občudujem...