tujec ponovno v domačem objemu
Zapis je objavil/a cashy
1.112 ogledov
tu pišem sedaj svoje zadnje poglavje te izjemne izkušnje. V zadnjih nekaj dneh bivanja v Franciji sem, zavedajoč se skorajšnjega slovesa, želel užiti Francijo v vsej svoji lepoti. S kolegico, ki se sedaj tudi počasi poslavlja od Francije, sva naredila enodnevni obisk Pariza. Meni najpomembnejši razlog za ta obisk seveda ni bil Pariz sam po sebi, temveč srečanje s prijateljico in nekdanjo sodelavko v nekem ljubljanskem hotelčku, ki se je konec lanskega leta preselila k fantu v Pariz. In sva se dogovarjala o srečanju o Parizu že vso mojo izmenjavo. Zaradi napovedi čudnega, deževnega vremena in prepričanja, da bo petek, teden pred odhodom domov, gotovo zadnji lep sončen dan, sva se s kolegico odločila za obisk te kolegice in ogled Pariza. In točno tak izlet, kot sva ga naredila, si jaz predstavljam kot idealen turizem 
Ko sva avto parkirala v neko podzemno garažo, sva se sprehodila mimo pariške opere in po ulici Coco Chanel do Louvrskega parka, kjer se je sprehajalo in poležavalo na ležalnikih-stolih ob velikem bazenu in v senci krošenj dreves na stotine ljudi. Tudi midva s kolegico sva se ustavila ob bazenu, se zleknila na stol-ležalnik, ter se prepustila toplim sončnim žarkom...vmes sva si privoščila še lonček najboljšega sladoleda na svetu-Amorino 
se spet, uživajoč v okusu te sladke razvade ponovno predala sončku, čakajoč na prihod prijateljice. Ko je prišla, smo se počasi odpravili proti Slavoloku zmage. Izgledal je res blizu, za kakih 15 minut hoje. A vse stvari v Parizu so tako megalomanske, da izgledajo blizu, čeprav je do tja 3x toliko hoda, kot oceniš na prvi pogled 
Tu sem doživel hudo diskriminacijo svoje starosti. Namreč, na vrh slavoloka imajo "otroci" do 26 let vstop prost, jaz sem pa moral za vstop plačat 10€ 
pot navzgor je vodila po stotinah stopnic polžastega stopnišča in dekleti sta prisopihali do vrha povsem izmučeni. Punce, bo treba mal bolj telovadit 
Slavolok zmage je postavljen natanko v prometno središče Pariza, h kateremu se stekajo vse glavne prometne poti. In pogled z vrha tega centra po Parizu je res izjemen, čeprav višina slavoloka ne dosega višine balkona Eifflovega stolpa. Se mi zdi, da se tu vidi celo več in bolje, vsekakor pa se počutiš bolj "osrediščen". Tu smo se spet prepustili lenarjenju v objemu sončnih žarkov, čakajoč na prijateljičinega fanta, ki je ravnokar prihajal iz službe nam naproti...smo se kar načakali, saj je ravno ta dan javni promet štrajkal in ni vozil Ko je prispel, smo se odpravili peš še do Eifflovega stolpa...ponovno isti problem, ko od Slavoloka izgleda peš do tja kakih 20 minut, pa potem hodiš tja celo uro Na vrh Eifflovega stolpa se nismo odpravili, saj smo bili že nekoliko pozni, temnilo se je že, tako, da smo se samo usedli na klopco pod drevesi zraven stolpa in ga občudovali...Kmalu sta se prijateljica in fant poslovila, s kolegico pa sva šla na večerni sprehod ob Seni, nazaj proti Louvru. Pariz me ni dosedaj ni prav nič kaj posebno navdušil, a ko se je stemnilo, in se je Eifflov stolp prikazal osvetljen v soju tisočerih raznobarvnih lučk, je pa postalo fantastično Obrežje Sene se je napolnilo s tisočimi študenti, ki so si pripravljali piknike vzdolž obale, v parku Louvra, kjer pa sva pristala nazadnje, ob stekleni piramidi (ki se jo verjetno spomnite iz filma Da Vincijeva šifra, če še niste obiskali Pariza), pa se je na travnatih površinah zbirala mladina v skupinicah, ob kitarah in prepevala, ali pa se tudi samo pogovarjala...Tak Pariz pa obožujem
Naslednji dan, uganite, sploh ni bil deževen, bilo je le nekoliko oblačno in malenkost hladneje. Na vrat na nos sva se s kolegico odločila, da narediva še izlet do bližnjega mesteca Eperney, ki slovi po odličnih šampanjcih. Pridružili so se nam še slovak Filip (super fant, zabaven, družaben in zelo dobrodušen), in oba Kolumbijca. Glavni plan je bil uživanje v sončnem zahodu. Sončni zahod smo na žalost zamudili, vendar smo pričakali večer in noč zleknjeni na deki ob šampanjskih trtah, s kozarcem vina v rokah. Debate so bile izjemno zanimive...kolumbijca sta nas učila španskih izrazov, kako hmmm..."očarati" punco/fanta, ki ti je všeč, z dokaj vulgarnim izrazoslovjem (ni za v javnost). Ob glasbi sta nas učila še plesa Reaggeton in Merenge. Čisti seks v oblekah 
Med tednom pa sem pridno zbiral udeležence za diplomsko raziskavo. Potrkal sem na vrata 250 sob, da sem pridobil od njih približno 50 ljudi, ki so rešili vprašalnike, ostale pa sem dobil ob teženju v knjižnici fakultete, ko so se učili za izpite. V zahvalo sem vsakemu udeležencu za njegov čas reševanja podaril Twix...Razdal pa sem okoli 90 twixov in tako se lahko pohvalim, da sem spoznal gotovo največ študentov v našem študentskem domu od vseh med njimi tudi eno Romunko, ki tekoče govori še angleško, francosko in špansko. Prekrasna deklina A žal je imela postavljen dead-line za diplomsko nalogo že v začetku junija, in je praktično dan in noč pripravljala svojo diplomo. Uspelo nama je iti en večer na pijačo, ki se je zavleklo v nekaj urno debatiranje, v kateri sem jih natrosil vse sorte psihološke bedarije, kaj vse lahko razberem o njej ne morem reči, da je bila ravno fascinirana
Naslednji večer pa je bil moj zadnji v Franciji. S pomočjo vseh prijateljev smo pripravili poslovilno zabavo, na kateri smo imeli palačinke-party. Palačinke z bananami, jagodami, sladoledom, smetano in nutello In seveda zdravica s šampanjcem, nato vino itd. prejel sem še poslovilno vizitko z lepimi mislimi vseh prijateljev, slovak Branjo pa mi je za slovo kupil modelček Porscheja. No, z njim sem se večinoma res pogovarjal samo o avtomobilih Na tem večeru pa me je na žalost izdala kitara, ki ni želela ohraniti napetih strun, in se je razglašala vsakih 10 sekund 
Najbolj vesel pa sem bil tega, da si je za to zabavo vzela čas tudi Romunka. Škoda, da sva se spoznala šele tako pozno 
Nasledni dan pa celodnevno čiščenje sobe, in odhod domov. Iz tega nepozabnega mesta. Pa ne zaradi mesta samega in francozov. Temveč zaradi prijateljev...izmed katerih ni prav noben Francoz. Namreč, za Francoze vedno ostaneš tujec, čeprav govoriš perfektno francosko. Francozi bodo vedno raje zaposlili svojega, kljub temu, da si mogoče bolj primeren za delo kot Francoz. Francija je zelo protektivna in zaprta družba za svoje, tu nikoli ne postaneš domač. A domač postaneš v srcih vseh ostalih tujcev v Franciji. In oni najdejo svoj dom v tvojem srcu. In to je lepota te izkušnje bivanja v Franciji
Zdaj pa novim izkušnjam naproti 
4 komentarji
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.