Od nekdaj človek išče nekaj nad seboj, nekaj nad materialnim, nekaj, čemur pravimo resnica ali bog ali stvarnost, brezčasno, nekaj, česar ne morejo zmotiti trenutne okoliščine, misli ali človeška pokvarjenost. Nenehno si zastavlja vprašanje: Zakaj pravzaprav gre? Ima življenje sploh kak smisel?

Vidi veliko zmedo življenja, brutalnost, upore, vojne, brezkončen razkol med verami, ideologijami in narodi in z občutkom globoke zaskrbljenosti se sprašuje, kaj mu je storiti, kaj je pravzaprav to, čemur pravimo življenje in ali je kaj onkraj njega.

In ko med tisočerimi imeni, ki si jih je že bil izmislil, ni našel iskane brezimenosti, si je vzgojil vero, vero v odrešenika, v ideal in vera vedno rojeva nasilje.

V tej neprestani bitki, ki jo imenujemo življenje, skušamo pravila vedenja prilagoditi družbi, v katero smo bili vzgojeni; pa naj bo to komunistična ali takoimenovana svobodna družba. Sprejmemo vzorce obnašanja, ki so del hindujske, muslimanske ali krščanske tradicije, v kateri pač živimo. Iščemo nekoga, da nam pove, kaj je pravilno in kaj napačno obnašanje, kaj pravilna in kaj napačna misel. Ko sledimo temu vzorcu, postane naše mišljenje in vedenje vzorčno, mehansko, naši odgovori avtomatski. Zelo lahko to opazimo na sebi.

Že tisočletja smo odvisni od učiteljev, avtoritet, knjig, svetnikov. Pravimo: 'Povejte mi vse o tem! Kaj leži onkraj hribov, gora, onkraj sveta?' In smo zadovoljni z njihovo razlago, kar pomeni, da živimo na besednem nivoju, naše življenje pa je plitvo in prazno. Smo narejeni ljudje, ljudje iz druge roke. Živimo, kot nam je bilo povedano, pa naj nas vodijo naša nagnenja, naše namere ali prisilijo okoliščine ali okolje. Smo le rezultat različnih vplivov in v nas ni ničesar novega, ničesar, kar bi bili odkrili sami; nič originalnosti, pristnosti, čistosti.

Zgodovina duhovnosti se nam kaže kot nenehno zagotavljanje verskih učiteljev, da bomo z opravljanjem določenih ritualov, ponavljanjem določenih manter ali molitev, s prilagoditvijo določenim vzorcem, z zatiranjem svojih želja, nadzorom svojih misli, z očiščenjem svojih strasti, omejevanjem svojega poželenja, z vzdržnostjo pri spolnosti, skratka, da bomo po zadostnem mučenju zavesti in telesa, našli nekaj nad tem malim življenjem...

Odgovora na vprašanje, ali obstaja bog, resnica, dejansko ali kakorkoli pač to ‘nepredvidljivo’ imenujete, vam ne morejo dati ne knjige, ne duhovniki, ne filozofi, ne odrešeniki. Nihče in nič vam ne more dati odgovora na to vprašanje, razen vas samih in zaradi tega morate spoznati sebe. Nezrelost leži v popolni nevednosti o nas samih. Spoznati "sebe" je začetek modrosti.

Odlomek iz knjige: Svoboda je onkraj znanega (J. Krishnamurti)