Kako začeti?....najbolje na začetku....in začelo se je nekega mrzlega zimskega dne leta 2011, ko se je nebo dotaknilo zemlje in jo poljubilo...z nešteto snežinkami.....ko se je na dan spustila tišina, ki jo prinese sneg. Vse je bilo belo in z mojim (tudi belim) avtom sem se prebijala do sestre, ki živi na Zaplani. Vse je bilo belo..ko sem stopila iz avta sem globoko vdahnila..nisem hitela odpirati dežnika, želela sem začutiti snežinke, jim pustiti, da poljubijo tudi mene..ovohati zrak in deliti z naravo mir. Ozrla sem se na jaso na kateri se poleti pasejo srne in z otožnostjo pomislila..kako jih zdaj zebe...kaj jedo....bela je bila ta jasa kakor tudi težke veje smrek, ki so se nagibale pod težo snega in dajale vtis , kakor da objemajo steblo, da ga ne zebe...mir...tak neverjeten mir je bil....na površju potoka se je naredil led....vse je bilo belo....toda v trenutku sem začutila , da nekaj ni kakor bi moralo biti....nekaj je kazilo ta mir....nekaj...ozirala sem se proti hiši, gozdu,potoku, jasi in iskala....nekaj.....čutila sem kakor da me nekdo opazuje, nekaj skritega...še nekdo je tu, sem pomislila...ni me bilo strah, ta občutek je bil le konstatacija, da nisem sama......tedaj sem že čutila ledeno ljubezen zime....snežinke so se na mojih oblačilih počutile čisto ok in so formirale odejo mraza, ki se je počasi a vztrajno selil v mojo notranjost...po obrazu so se kotile kaplje...snežinke, ki jih je moja toplota spremenila v vodo.....kakor, da jočejo in jaz z njimi.....in vendar..nisem mogla oditi v toplo notranjost hiše..stala sem, kakor, da želim postati snežak...mirno in drhteče....."kje si??? in kdo si??"

Obrnila sem se proti gozdu in tam je bil....oči mačka so me radovedno ogledovale in drža telesa ni delovala prijateljsko..kakor da bo skočil...hrbet je bil usločen in ušesa privita na glavo...konec romantike...kar malce sem zastala in mir se je umaknil.....ne strahu..nekakšni napetosti......in kakor moja prijateljica, ki sem se ji vedno smejala, ko je mijaukala svojemu mačku..... sem zamijaukala....«mijau«.

Revež se je kar usedel.....očitno res ne znam mijaukati...mene pa je gnala radovednost .....in prizor je bil res nekaj posebnega. Zdaj se je videlo, da to najbrž ni domači muc...bil je prevelik in dlaka je bila neverjetno gosta...njegova siva postava je izstopala v belini….maček je bil...wow......čutila sem, da bo zbežal, če se mu poskusim prehitro približati, zato sem počasi sedla tudi jaz …kar poleg avta…na sneg… (..jaz, ki pazim na garderobo in včasih tudi z robčkom obrišem stol v lokalu sem presenetila samo sebe…), visoke pete pridejo pozimi zelo prav, saj se zabijejo v sneg in držijo kakor neke vrste dereze....in sva se gledala....v mislih sem imela z njim uvodni monolog...."kar takoj mi povej če si hleht maček, tak na kakršne me je opozarjala bica....k veš...mam fool dolge nohte....pa še ugriznem te lohk.....tko da se ne špili z mano...k jez sm lev..in mačke za zajtrk jem.......sam..če si pa priden in prijazen maček bi te pa pobožala....." ….maček nič....zato sem spregovorila.... "pridi baby....ne bodi čist sam kle v tem mrazu"…...maček nič......hm......bila sva oddaljena cca 50 metrov...samo to je v zimskih razmerah kilometer in v glavi sem kalkulirala kako bi se mu lahko približala....in...ali bi ostal?

Vrata hiše so se odprla in sestra je prišla pogledati zakaj že ne vstopim.......ko sem obrnila glavo nazaj proti gozdu ga ni bilo več......

Tako sva se spoznala...Pepi in jaz...