Ogledalo
Zapis je objavil/a silver
6.507 ogledov
OGLEDALO
Vstopila je v prodajalno . Zvoki umirjene glasbe od nekod in vonj po kadilu iz bronaste vaze na bližnji mizi. . V oddaljenem kotu si je moški dal opravka z nečim na prodajnem pultu. Pogledal jo je, ji prijazno pokimal in nadaljeval z delom. Všeč so ji bili nevsiljivi prodajalci , ki niso tiščali vanjo .No, saj prodajalci v ogledalnicah naj bi bili takšni. V dostojanstvenih oblačilih so tiho drseli po prostoru in diskretno ter z občutkom usmerjali stranko, dokler ni našla ogledala, ki ji je najbolj ustrezalo.
Nujno potrebuješ novo ogledalo … ji je prejšnji dan velel psihoanalitik, ki je bil tudi njen bivši sošolec . Lahko se mu je popolnoma zaupala. Vsakoletni obvezni pregled je bil zanjo pravzaprav prijetno srečanje . Med obujanjem spominov mu je kar tako , čisto mimogrede , potožila o tem in onem. Prijetno s koristnim . Ob koncu obiska ji je v roke stisnil listek z naslovom … . Sem pojdi, tu imajo najboljša . Sicer so nekoliko dražja, kot tista v predmestju , toda res so v redu. Ne bo ti žal .
In … sedaj je bila tu. Oči so se ji sprehajale po prostoru, ki je bil ogromen. Prodajalne ogledal so bile novodobne katedrale . Obokan strop , ozaljšan s stekleno kupolo, se je vil visoko nad njo. Svetloba, ki je pronicala skozi steklen svod, je padala na ogledala , obešena na stojala v treh vrstah vzdolž cele dvorane. Zazdela so se ji kot harfe, le namesto strun je mavrica barv ubirala svetlobne žarke, ki so se igrivo odbijali od ogledala do ogledala in tkali melodijo svetlobe. Prodajalca še vedno ni bilo blizu in neodločno je stopila do prvega ogledala, ki ga je izbralo oko . Visoko in vitko z nekoliko cenenim okvirjem se je zazrlo vanjo s svojim konkavnim pogledom . No pa poglejmo, si je dejala in se vstopila predenj . Nič. Prestopi se z noge na nogo in poizkusi znova . Zopet nič.
Khmmm …. jo zmoti prodajalec, ki se prikazal od nikoder . Zopet ji nameni prijazen nasmeh in nato … gospa, tole ne bo za vas. Ta ogledala so prešibka in vaših … mmm ... napakic ne bodo zaznala . Tale tu so bolj primerna , pokaže z roko na sosednjo vrsto. Ali pa morda tista tam gor , pomigne na sosednjo sobano, ki je prej ni opazila . Zahvali se mu in moški tako neopazno, kot je prišel , tudi izgine. Kot kafra . Harfe in kafra, kako primerno … se zasmeji pri sebi in stopi do vrste , ki jo je predlagal prodajalec. Sprehodi se najprej gor, pa nato zopet nazaj dol. Zvedavo opazuje ogledala , ki se z enakim zanimanjem obračajo za njo . Vsekakor so bolj dovzetna , kot ono prvo. Ampak katero ? Katero, katero , katero … se s pogledom sprehodi po vrsti . Tisto s srebrnim okvirjem, ki jo opazuje sramežljivo samo s kotičkom stekla ali ono drugo, obrobljeno z lesketajočim mahagonijem , ter zvedavo čez in čez ? Gledalo mora biti zvedavo, si misli in stopi k slednjemu. Skoraj izzivalno stopi predenj, z rokami uprtimi v bok ... kot da pomerja novo obleko. Ogledalo nekoliko zaniha , se pomakne najprej levo, pa nato nekoliko desno in nazaj . Drhtljaj stekla ji nakaže, da jo je dobilo v fokus. Svetloba jo objame in nato tisti občutek … ko postane breztežna . Njena podoba v ogledalu prične bledeti, da bi nato postala prozorna in krhka. Ranljiva in razgaljena do duše. Občutek krivde ji prebode telo do bolečine. Pa še eden. Zdrzne se in z vso močjo odvrne pogled od ogledala, ki se v istem hipu odmakne in tako izgubi fokus. Svetloba izgine in bolečina hipoma popusti . Na tresočih nogah se opoteče stran in z olajšanjem zajame sapo. Močno ogledalo, mnogo močnejše kot tisto, ki ga ima doma. A ni ji bilo prijetno … preveč je direktno in neizprosno . Za trenutek pogleda proti prodajalcu, pa ni videti, da bi opazil njeno opotekanje . Ali pa se samo dela , da ne vidi.
Ahhh daj no, saj je vseeno … si misli in se napoti po stopnicah navzgor, k naslednji sobani .Pravzaprav sta bila pred njo dva prostora . Desno pred večjim je
bila manjša , zaprta sobica . Odpre steklena vrata in vstopi . Manjši zrcalci na koleščkih sta zadrhteli v trenutku, ko sta začutili njen pogled. Sami od sebe sta se začeli pomikati k njej in jo začeli loviti v fokus . Začudeno je stopila korak nazaj, da bi jima ubežala, toda zrcali sta šli kar za njo. Postavili sta se eno na levo in drugo na desno stran … kot da bi jo lovili v precep. Zopet sta jo fokusirali in nato začeli neučakano metati svetlobo nanjo. Zbodlo jo je vsakič, ko jo je katero zadelo . Uhhh...to pa že ne , kakšni nervozni ogledali . Začne se jima izmikati in iskati pot ven . V tistem trenutku prihiti prodajalec. Z eno roko jo potegne iz sobe, z drugo na hitrico zapre vrata. Ahaaa … torej jo je le opazoval. Nisem si mislil, da boste šli sem noter...reče opravičujoče . Ti ogledali sta, kot vidite, rahlo samosvoji in … nekoliko vsiljivi. Zato sta tudi zaprti v ločeni sobi, da ne tekata za kupci. Veste, nekateri hočejo tudi taka, toda vi … !? Jaz ? Ne , prav gotovo, da ne … odgovori in s kotičkom očesa pogleda skozi vrata . Ogledali sta se nejevoljno pomikali stran od vrat in med potjo nenehno usmerjali svoji stekli zdaj sem, zdaj tja ... upajoč, da je vendarle kje lastnik para očes , ki bi ju lahko fokusirali in osvetlili s svojo modrostjo. Nazadnje sta se, razočarani in s stekli obrnjenimi proti vratom, umirili v kotu sobice . Čakajoč na naslednjega neprevidneža …
Prosim … ji prodajalec odpre vrata in jo povabi v naslednjo, večjo in rahlo zatemnjeno sobo . Ta ogledala so naša najboljša izbira … pokaže z roko na sedem ali osem
podolgovatih ovalov, skrbno pokritih z belo prevleko. Močna, diskretna , prilagodljiva … in z doživljensko garancijo . To bo vaše zadnje ogledalo, če boste izbrali katerega , seveda . Odstre pregrinjalo in stekla rahlo zavibrirajo na svetlobi ... kot bi si pomela oči . Se vrnem, ko boste izbrali … . Niti opazila ni, kdaj je odšel, tako je bila zagledana v zrcala . Res so bila lepa. Močni, čvrsti okvirji iz dragocenega lesa so objemali lesketajoča se stekla . Skoraj neopazno so se ozirala za njo, ravno toliko, da so vedela , kje se nahaja . Stopala je po preprogi mimo njih . Mirno in počasi . Zrcalo za zrcalom. Ogledovala si jih je , kot da si izbira ljubimca , ona pa so ji sledila s pogledi. Kot častna četa, postrojena njej v čast. Pogled zastane in korak se ustavi … istočasno se ogledalo obrne k njej . Izrezljan hrastov okvir pokriva umetelno brušen rob motnega stekla . Vinjeta ptice in rože v zgornjem levem kotu . Torej , ti … je zašepetala . Popolnoma se je obrnila k njemu in pogledala vanj. Zrcalo je zadrhtelo in naslednji hip jo je oblila svetloba ...topla in zaupljiva . Kot bi jo objela lastna mati. Njena podoba v ogledalu je postala koprenasta in gnetljiva . Lahko jo je oblikovala s čustvi. Žalost in bolečina, ljubezen in sprejemanje … kaj od tega občuti ? Ljubeča bolečina, ljubezniva žalost , boleče sprejemanje … vse je prihajalo v paru . Dobro in slabo. Telo ji je drhtelo od katarze in oči so se napolnile s solzami. Ni zmogla odmakniti pogleda, zato je ogledalo samo prekinilo stik in razumevajoče spustilo svetlobo z nje . V zrcalu je zopet ozrla svojo podobo. Elegantna petintridesetletnica z razmazanim makeup-om pod očesi. Stopi do ogledala in se ga dotakne . Prsti zdrsnejo čez okvir , se dotaknejo ptice na vinjeti in vzeli bi si rožo, da se niso v zadnjem trenutku zavedli ostrine gravure. Nato se pogleda v zrcalo in si z robčkom obriše razmazano packarijo z obraza. Tako ...
Ptica in roža ? … vpraša prodajalec, ko se je vrnila po stopnicah navzdol do prodajnega pulta .
Ptica in roža … mu pritrdi z nasmeškom in mu ponudi bančno kartico.
TETOVIRANJE DUŠE
Hitela je po ozki ulici navzdol . Iz nizkih oblakov je zoprno pršil dež , ona pa je nervozno pogledovala na hišne številke . 23, 21, 19 … 17 . Prispela je . Nizka stavba z zapuščenim pročeljem ni vlivala kakšnega posebnega zaupanja . Napis ″ Tattoo art ″ nad vhodnimi vrati bi lahko kdo obrisal s krpo in in naravnal v vodoravni položaj . Kaj za vraga sploh počnem tu, se ji mota po glavi, ko vstopa v lokal . Vonj po zatohlem in barvah butne vanjo, ko vstopi v prostor. . V kotu na fotelju zleknjeno dekle z razgaljenim hrbtom .Nad njo moški v beli halji s tetovirnim aparatom v rokah . Tako sta zatopljena v njeno koščeno ramo , da je sploh ne opazita . Napoti se k ženski, ki je v oddaljenem kotu salonu brskala po zvezku. Receptorka, pomočnica ? Deklica za vse, odgovori z nasmeškom. In … kako vam lahko pomagam ?
Iščem Karla...dogovorjena sva ... ob petih .
Aaaaa, Karla.... s pomenljivim naglasom reče deklica za vse. Karel ima ordinacijo tu spodaj in pokaže s gibom glave proti stopnicam, ki vodijo navzdol. Dol in prva vrata levo. Drugače pa mi z njim nimamo nič, še navrže pomenljivo in se zopet posveti zvezku. Napoti se po stopnicah v klet. V nasprotju s pričakovanji naleti tu spodaj na več okusa, kot na površju. Luč na stropu ravno prav osvetljuje prostor. Hodnik, ki je bil očitno tudi čakalnica, je čist in preprosto opremljen . Na steni slika , pod njo oblazinjena klop in ob njej mizica s svežim šopkom rož v vazi . Najs. Ravno, ko se usede na klop, se odprejo vrata nasproti. Karel, se predstavi starejši moški s
pregloboko na nos potisnjenimi očali . Spominjal jo je na očeta. Vsi starejši moški z očali in mirnim, prijaznim glasom so jo spominjali nanj . Brez besed z roko pokaže na fotelj , češ, usedite se , sam pa se nemudoma zlekne v stol nasproti nje in molče radovedno zre v njo . Neotesanec. Zasede stol v najbolj obrambnem položaju, kar jih je . Noge prekriža in jih spodvije po stol, torbico objame z rokama in jo stisne k sebi. Ni ji prijetno.
No, in kako bova midva ? … vpraša moški z nasmeškom . Kaj kako bova ? A se ji posmehuje ? Njena jeza dobi nov pospešek . Saj nista pri frizerju … kodri tam, prameni na čelo in malo skrajšat konice . Saj sploh ne vem, če je prav, da sem prišla … je hitela hlastno pojasnjevat. Prijateljica mi je svetovala, ona je bila pri vas prejšnji mesec. Menda ste ji pomagali. Jaz pa … sploh ne vem, če je kaj na tem … a je sploh vredno tega denarja . Blebetaš, jo je prešinilo. Vedno blebetaš, ko ti je nelagodno . Moški, ki si jo je še vedno radovedno ogledoval, pomolči za sekundo , nato pa mirno reče...pa poglejva, če je kaj na tem . Saj prvi pregled je brezplačen in
lahko prekiniva seanso takoj, ko vam bo nelagodno. Nato, brez da bi počakal na njen odgovor, vstane in izza mize potegne tri žičke, ki so vodile v neko napravo, ki jo je spominjala na starinski radio aparat. Tole vam bom pripel … na vrat, na teme in na podlaht roke … in ni se vam treba slačit, ji pomežikne. A to naj bi bila šala ?
Nejevoljno se zlekne na naslonjaču in dovoli, da ji pripne žičke . Imel je tople prste...vsaj to . Nerada je čutila tuje prste na sebi, ko ni bila razpoložena. In danes prav gotovo ni bila. Karel še enkrat preveri, ali so elektrode na mestu in nato prižge tisti aparat, karkoli je že to bilo. Na radio me spominja, je bleknila posmehljivo. Hahaha, saj je neke vrste radio …. radio za duše... se zasmeje . Pravzaprav je televizija … 3 D hologram, če smo čisto natančni … in obrne nek gumb na napravi. Andreja je prvič ta dan ostala brez besed. V prostoru nad mizo je zaplapolala podoba , za katero je vedela zgolj to, da je njena . Topla, barvita, v ritmu njenega srca utripajoča prestrašena stvar. Strmela je vanjo, občudujoče in z ljubeznijo. Prelivajoča zeleno smaragdna barva je bila sem in tja prekinjena z vijoličnimi prameni, ki so diagonalno
padali od leve proti desni . Njena velikost se je spreminjala...kot da diha, se je krčila in širila . In bila je očitno prestrašena, kot je prestrašena sama. Najraje bi jo vzela v varno naročje kot otroka in jo skrila ... pred vsakomer. Svojo dušo .
Najprej jo bova malo očistila, reče Karel . V roke vzame majhen čopič in z njim nežno potegne po podobi od zgoraj navzdol... kot bi ometal prah in pajčevino s stare
zaprašene knjige . Hecno, ampak prisegla bi, da so jo poteze s čopičem ščegetale. S podobe se je na mizo komaj opazno usul prah in barve so sedaj postale bolj izrazite . Pod vijoličnimi prameni so postale opazne krožne tvorbe zamolkle sive barve. Za razliko od preostale podobe niso utripale, temveč so zlovešče samo bile .
Niso ji bile všeč. Kaj je to … temno sivo in okroglo … vpraša Karla . Zaradi tega ste tu, ji odgovori . Jeza, pokaže na eno od sivih znamenj … strah, s čopičem pokaže na drugo … in zopet jeza , pokaže na sosednje . Ne bom vam pojasnjeval , kako jih prepoznam … ne bi razumeli , ampak verjemite, da je tako . In jih je tule kar za ... en, dva tri … sedem ali osem tisočakov . Ma sedaj se ji res posmehuje. Glejte, za 500 evrov hočem vedeti, kaj dobim in … ne rečem, da ni vredno . Pravzaprav , morda celo je … vredno , se mu danes prvič nasmehne. In kako odstranite, recimo tole jezo tule … jo ometete s čopičem in je več ni ...ali kako ? ga zbode nazaj .
Ste morda kdaj brali kdaj Juliusa Silverja … njegovo teorijo o ravnovesju v joškastem vesolju in o tem, da ima palica dva konca ? Niste ? No, saj niste nič pomembnega
zamudili … ampak takole gre zadeva . Na primer, tale vaša jeza izvira iz prevare, je tako ? Bremeni vas, ker je neizživeta in nerazumljena hkrati . Neozaveščena in potisnjena v senco. Pomagalo bi, če bi vi prevarali nekoga in tako razumeli tudi drugi konec te iste palice. Tedaj bi dojeli prevaro tudi z druge strani, kot povzročitelj in ne samo kot žrtev. Samo vi tega ne boste, ker ste ... brez zamere … fina gospa in to ni vaš nivo. No … in za 500 eurov to naredimo mi za vas . Izničimo vašo jezo, kot da je nikoli ni bilo, izkušnja pa ostane zapisana v duši.
A dajte no … nejeverno reče, vendar že naslednji hip iz izraza na njegovem obrazu vidi, da misli smrtno resno . Karel nekoliko nejevoljno trzne z glavo in nadaljuje …
Pravzaprav je stvar čisto preprosta. V tem trenutku je po svetu na takšni seansi na stotine ljudi. Vse kar morava storiti je, da v bazi poiščeva nekoga , ki ima izkušnjo
prevare z nasprotne strani . Nekoga, ki je varal in to obžaluje iz dna duše . Soočiti morava njegovo obžalovanje z vašo jezo . Kopiramo njegovo izkušnjo in jo prilepimo vaši duši . Jeza in obžalovanje se med seboj izničita, izkušnja prevare pa ostane ...osvetljena z obeh plati . In zato razumljena , ozaveščena, odpuščena... kakor pač želite razumeti to. A narediva to ? Poiščeva, če kdo prodaja ali menja svojo travmo za vašo ? Karel , ne da bi čakal kaj bo odgovorila, stopi do terminala in zažene
poizvedbo . Kaj ta moški nikoli ne počaka odziva , besno pomisli in istočasno radovedno pogleduje čez njegovo ramo, kaj se bo izpisalo na ekranu.
Pet podob se izriše na pozvedbo .... pet duš, podobnih njeni. Utripajočih, toplih, prizadetih in hlastajočih po dušnem miru. Tretja, odgovori na njegov vprašujoč pogled. Všeč ji je bila njena barva, nežno prelivajoča od temno modre do živo vijolične. Barve, ki kličejo po življenju, nežnosti, ljubezni in spoštovanju . Le kako je lahko tako lepa duša varala, se vpraša pri sebi … in nato še enkrat na glas potrdi . Tretja definitivno . In prikima ... češ dajva...narediva to. Vdano se zlekne nazaj v fotelj in opazuje , kaj bo sedaj sledilo . Še vedno ji ni bilo jasno, kako se je lahko spustila v to, toda sedaj je šlo tako daleč, da poti nazaj ni bilo več.
Karel je vzel v roke aparat, podoben tistemu, ki ga je držal v roki moški v tetovirnici, ko je vstopila v salon. S konico aparata je previdno zarisal okrog sive tvorbe na
tretji duši in s pritiskom na tastaturo kopiral izbrano območje. S klikom na miško je prijel skopirano in jo prenesel na podobo njene . Najprej ni vedel, kje naj jo spusti, nato pa je našel primerno mesto med tretjim in četrtim vijoličnim pramenom . Spustil je sivo tvorbo , ki se je hipoma oprijela njene duše in se skrila pod najbližji vijolični pramen. Na, pa ima travmo več … ker svojih nima dovolj. Karel je bil tako zatopljen v svoje delo, da je sploh ni več opazil ... njenih nejevernih pogledov in sarkastičnega mrmranja v brado . Zopet je vzel v roke aparat s konico in nadvse previdno zarezal po podobi duše. Od njene travme zamere se je rez vijugajoče vil med prameni vse do travme obžalovanja. Ko se je konica dotaknila druge tvorbe, je po poti reza stekla zelena svetloba in travmi sta za trenutek zasvetili v močni rdeči barvi, da bi se nato skoraj popolnoma razbarvali in izginili. Za trenutek jo je podoba spomnila na vrtnico na dekletovem ramenu tam zgoraj. Dušo ste mi tetovirali... je navrgla Karlu, ki je vidno utrujen že odstranjeval žičke z njenega telesa. Da … ji odgovori … na nek način res. Dušo vam lahko brazgotini življenje ali pa jaz … za 500 eur na travmo .
Oooo, tudi on zna biti sarkastičen , pomisli . Odpre torbico, ven potegne denarnico in odšteje zahtevano vsoto. Tokrat brez pripomb ali komentarja. Pravzaprav sploh ni vedela, kaj naj reče, ko se je poslavljala . Vse je bilo tako surrealno, da sploh ni dojemala zadnjih 45 minut . Kako naj pojasni sebi, da je odštela polmesečno plačo za tetoviranje duše. Pa vendar … Karel je bil tako prekleto prepričljiv in prepričan v svoje delo... Razmišljajoč je odtavala je po stopnicah navzgor in skozi salon na ulico. Dež je ponehal in sonce je osvetlilo pročelja starih stavb, ko se je vračala navzgor proti centru mesta. Ja, dan je bil lep in ona je imela nov tatu na duši. Na koncu ulice je na terasi lokala natakar pogrinjal prte na mizah . Tiste, ki jih je pred dobro uro besno vlekel z miz, da jih ne zmoči dež. Usedla se je za najbližjo mizo, naročila kapučin in kozarec vode . Nato je iz čiste navade je iz torbice potegnila telefon in pogledala nova sporočila. Nenadoma jo je prijelo, da bi poklicala svojega bivšega ....
PODOBE
Plahutajoča jata galebov nad morsko obalo. Prva jutranja podoba, ki ji je švignila v glavo tisti trenutek, ko je odpirala zaspane oči. Nedaleč od nje so kričeče
bele ptice krožile nad pečino in se ena za drugo strmoglavo spuščale v peneče valove, ki so udarjali ob skale. Skorajda neprijetno glasni zvoki za dobro jutro. Hipoma je utišala vreščečo jato in jo poslala daleč stran od obale. Glasovi oddaljenih galebov so bili sedaj komajda še slišni in so se izgubljali v šumenju morja. Pečino je zamenjala za peščeno obalo, na katero so se ležerno kotalili valovi in še bolj leno odšumeli nazaj v morje . Kot tisoč malih potočkov, je zadovoljno pomislila in sedla
na posteljo. Ozrla se je v strop in narisala modro nebo, čez katero so se vili kopasti beli oblaki. Na steni za njo se je obala nadaljevala v gozdič macesnov. Na desni steni majhen zaliv s zibajočimi ribiškimi čolni, na levi visoka skala, na kateri se je sončila morska deklica. No, zdaj pa pretiravaš, si je rekla in zbrisala deklico z obličja misli. Gola skala in vanjo butajoči valovi. Ja, tako je bolje, se je zadovoljno pretegnila in vdihnila vonj morja in macesnov. Njena jutranja kreacija je bila končana.
Senzualne stene so koristne za duševno zdravje državljanov, je trdila Administracija . Senzualne stene v vsako stanovanje, so oglaševale korporacije. No, osnovna verzija je pripadala slehernemu stanovalcu brezplačno. Bogu zahvaljena Administracija. Tiste, naprednejše in bolj zmogljive, so bile za doplačilo. Omislila si je verzijo, ki je poleg prikazovalnika zvoka in podob vsebovala tudi vonj, premikanje zračnih struj in celo osnovne telesne občutke. Ni ji bilo žal. Ko si je zamislila podobo smrekovega gozdiča, je na koži začutila nežen piš svežega vetra in vonj po vlažni gozdni prsti je ovil stanovanje . Če si je kdaj zamislila moškega, je na sebi čutila njegov poželjiv pogled . In čeprav je bila njegova roka zgolj privid, je na koži čutila dotik njegovih prstov . Koprivnico , pospešen srčni utrip in mehka kolena. Hči ji je nekoč razložila, kako cela stvar deluje . Nekaj o oddajnikih, receptorjih in energijskih valovih. Pa si ni zapomnila, pravzaprav je niti ni ni zanimalo kaj dosti. Samo, da
deluje. Ne, zares ji ni bilo žal .
Spominjala se je tistih dni, ko so ji prvič namestili senzualne stene. Kakšna zmeda . Nikakor ni zmogla umiriti misli in jih preslikati na zidove pred seboj. Stene so
utripale kot novoletna smrečica. Tako, kot so so utripale njene miselne kreacije . Podoba, že sicer borna in nedodelana, je zdržala kvečjemu nekaj sekund, da bi jo potem takoj zamenjala druga, enako šibka, bleda in neobstojna. Bolj se je trudila, slabši je bil rezultat. Toda sčasoma se je naučila umiriti misli in dolge ure vzdrževati v sebi miselno podobo . En kotiček v možganih je bil vedno namenjen zgolj temu in nobene druge misli ni spustila noter. Stene njenega stanovanja so postale čudoviti prizori njene bujne domišljije in razpoloženja. Včasih so bile to inspiracijske zelene gozdne jase , drugič spet otožni deževni popoldnevi, ko so misli v škornjih tavale po mokrem jesenskem listju in iskale sonce. Ali pa prepotena telesa na plesišču , zibajoča se v vročem ritmu ekstatične muzike, iščoč sorodno dušo ali zgolj telo za eno noč.
Mojstrsko , so ji govorile prijateljice, zavidajoč ji njeno senzualnost . Kakšne podobe, kako je tebi lepo, so čebljale, srebale kavo iz porcelana in krožnički so žvenketali kot vetrni zvonovi na prepihu . Kaj pa moje nočne more, moje strahove in bojazni ? Mi zavidate tudi te, jim je oponesla s tresočim glasom. Mi zavidate črne stene, globoka brezna , erupcije jeze ? Prijateljice so se presenečeno spogledale , ena za drugo odložile skodelice in molče poglede uperile v tla ali vstran . Stene stanovanja so se naenkrat pomračile in prostor je postal utesnjen. Zdelo se je, kot da se zidovi pomikajo proti njim in da jih bodo zdaj zdaj pomečkali. Prej šumeči valovi so rjoveli, nebo se je v togoti pomračilo do črnine . Veter je odpihnil prtičke z mize in grozil, da jih skupaj z valovi odplakne s sedežne garniture. Oprosti, na to sploh nismo pomislile, so skoraj moledujoče hitele pojasnjevat . Joj, kako ti mora biti težko , kadar je tako, so prikimavale druga drugi. Še sama je bila presenečena nad svojim izbruhom . Za trenutek je še obdržala togoto v mislih in se še malo naslajala nad prestrašenostjo prijateljic. Nato je zaprla oči, globoko zajela sapo in umirila vihar na stenah. Polegla je valove, izbrisala nevihtne oblake in vrnila ptice na nebo. No, saj je v redu, se je razumevajoče nasmehnila prijateljicam. Zaneslo me je... ne vem, kaj mi je bilo. Te so se ji hvaležno nasmihale nazaj in se začele nemudoma odpravljati domov. Lepo je bilo … s teboj … so ji ob slovesu med vrati neprepričljivo zagotavljale .
Zopet sama s seboj. Zleknjena v naslonjač ustvari novo podobo. Po dežju sonce posije na gozdno pot . Dežne kaplje se lesketajo na listih in ob najmanšem dotiku padajo z vej. Čuti jih na licu, polzijo ji po po vratu . Prebujajo jo ter pomirjajo hkrati. Pot vodi navzgor, na jaso vrh vzpetine. Cmokot škornjev v blatu, šumenje vej, ki jih odriva z rokami in klici ujede visoko na nebu. Zasoplo telo in nirvana v duši .Zapre oči in nadaljuje pot miže. Na vrhu vzpetine odpre oči in se zazre v dolino pod seboj, umito in obsijano s soncem .Ne ve več, ali je tukaj ali tam . V naslonjaču ali na gozdni poti ? Je ona ustvarila podobo ali podoba ustvarja njo ? Je ona tam , kjer je njena misel ali je obratno ? Zazre se v steno pred seboj in od tam sedaj vanjo zre ženska v naslonjaču . Prestrašeno in začudeno se ji nasmehne in ona ji nasmešek sramežljivo vrne . Torej , ti si jaz , jo obotavljaje vpraša ? Ali sem jaz ti ? Za trenutek se spogledata in nato obe planeta v divji krohot . Kdo bi le vedel, ji odvrne ženska, ko se smeh poleže. Ampak senzualne stene, te so pa zakon , ji pomežikne …
4 komentarji
Recommended Comments
Pridruži se debati
You are posting as a guest. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.