Lenoba. Otopelost. Depresija. Poznam vse troje. In vem kje je meja in kdaj jo prestopiš. Meje v depresijo ne želim prestopiti nikoli več. Zato sem se februarja 2014 ustavila proti koncu otopelosti in poiskala pomoč. Ko sem bila v lenobi, sem iskala nešteto izgovorov zakaj ne bi to in ne bi ono. Predvsem sem bila utujena, izčrpana, a ne toliko, da ne bi premaknila riti in odšla na sprehod, na klepet s prijateljico, se lotila kakšnega hobija. Ko sem prešla v otopelost, nisem bila sposobna več čutiti kaj dosti. Bilo je vseeno. Vse kar je bilo pomembno je bilo to, da sem bila na voljo otroku, ko in če me je potreboval. Medtem ko sem čakala na to, pa sem igrala igrice po telefonu. Ves čas. Brez razmišljanja. Naredila sem najnujnejše in igrala igrice in gledala Španske nanizanke. Nisem bila več sposobna razmišljati o sprehodu, o hobiju, o čemurkoli. Ker me ni nič več zanimalo. In ko sem to delala iz dneva v dan, me je še telo spomnilo, da nisem le čustveno polomljena, ampak se je zlomilo tudi fizično, konkretno - hrbtenica. In potem sem imela idealne pogoje za ležanje, nadaljevanje lenobe v otopelost. Itak sem bila boga in nisem nič mogla. Nekaj zadnjih let nisem poiskala nobene pomoči zase. Nobene delavnice, individualnega dela, ker sem bila prepričana, da zmorem sama. In tako sem fizično že toliko okrevala, da sem delala po štiri ure in se v nekem trenutku prebudila in na internetu začela iskati nekoga, ki bi mu lahko resnično zaupala. Vse. Vse svoje življenje, svoje največje strahove in dvome. Le s kom bi lahko spregovorila o dvomih o zlorabi v otroštvu. O tem, da nimam pojma kaj naj delam, ko sem sama s sabo. O tem, da nimam nobenega hobija. O tem, da sem čustvena razvalina. O svojih najglobjih čustvih, mislih in resnici o sebi. V Sloveniji deluje veliko ljudi, ki se oglašujejo da pomagajo drugim. Najrazličnejše delavnice, od šamanizma, angelskih svetovanj, intuitivnih, theta, karmičnih.... Veliko sem jih že spoznala. Ene bolj, druge manj. Preko delavnic, individualnih svetovanj in izobraževanj. Nekaj posredno preko drugih... Tega nisem potrebovala. Potrebovala sem samo nekoga, ki bi mu zaupala in bi mi povedal kako naj se lotim svojega življenja. Kako se naj spet postavim sama na svoje noge. Ne kako bi on meni pomagal, kako bi on mene rešil, kako bi.... Nekoga, ki bi me znova naučil dihati, zaupati vase in v druge, se soočiti s preteklostjo in živeti danes. Nekoga, ki bi me naučil loviti ribe, da ne bi bila lačna. In sem jo našla. Pri njej sem bila na individualnem svetovanju. Spomnila me je kaj vse sem v življenju že delala kot hobi, povedala mi je nekaj novih stvari, ki se jih lahko lotim, ker so moji duši blizu in hrepeni po njih. Seveda tega še nisem bila sposobna začutiti in se tudi nisem silila, čeprav mi je rekla naj poizkusim. A nisem. Ker si nisem še zaupala da zmorem. Dober mesec zatem sem bila pri njej na drugem svetovanju, ker mi niso dale mir misli o preteklosti, o črnih luknjah v otroštvu. Povabila me je na sklop osmih delavnic Pot srca. V bistvu le na drugo srečanje, kjer je poudarek na starših in prednikih. Izziv. Skupina. Neznani ljudje. Osebne stvari. Najglobji strahovi in vprašanja. Želja po odgovorih in napredovanju je bila večja. Grem. In tako se je aprila.2014 začelo prvo srečanje. Ne bom opisovala posameznih srečanj, čeprav bi jih lahko, ker imam zapiske. Pomembne misli, občutke, zapise pred in po delavnicah. Spremembe. Te so najpomembnješe. Spremembe v meni in spremembe navzven. Tekom delavnic. Udeleženka delavnice mi pove, kako sem bila nedostopna in hladna, da me ni upala ob slovesu niti objeti nekaj delavnic. Niti spregovoriti kaj dosti besed z mano. Nisem se znala obnašati, oz sem se obnašala tako kot sem se znala. Znala sem biti sama za vse. Nisem še znala poiskati pomoči in povedati kaj potrebujem. Minil je prvi sklop osmih delavnic. Ven so prišle nekatere resnice iz preteklosti, nekatere črne luknje iz otroštva so dobile podobe. Jeseni se je začel nov sklop teh istih osmih delavnic. Vmes smo imeli še enkaj vmesnih, tematskih, ker se je resnično veliko dogajalo in odpiralo. Bilo je veliko telesnih bolečin, fizičnega čiščenja. Drugi sklop teh osmih delavnic Pot Srca se je prepletal z delavnicami za ženske, ki sem jih tudi obiskovala. Delavnice za ženske so se nadaljevale v sklop Družine - notranjega otroka, notranje ženske in notranjega moškega. Na teh dveh sklopih delavnic sem začutila kako je lahko močna in pomembna naveza žensk. Koliko energije in pomoči lahko damo ena drugi. Kako je vse lahkotno, ko smo zaveznice. Jesen 2014 je bila naporna. Veliko bolniške sem imela v tem letu. Še več čustvenega čiščenja in soočanja z resnico o otroštvu. Resnico o svojem življenju. 41 letna hišica se je porušila. Vse, no skoraj vse je bilo zgrajeno na temeljih iz laži, prikrivanja, ustrahovanja. Vse črne luknje so dobile ime in svoje podobe. Še tiste, za katere nisem vedela da so sploh obstajale. Iz časa, ko sem bila še poročena. Le moja zdrava kmečka pamet je pomagala mnogim, da se jim ni nič zgodilo. Čustva, ki pridejo na plano ob razkrivanju resnice so zelo močna. Predvsem, ko gre za najrazličnješe zlorabe in laži. Moje življenje ni več isto. In hvala Mileni in meni sami, da ni. Spremembe, ki sem jih sama čutila v sebi so opazili tudi drugi. Bližnji in “mimoidoči”. V meni se je prebudilo več modrosti in resnic o vsem. Ne le o meni in mojem življenju. Ne le o bližnjih in “mimoidočih”. Nekaj ljudi se je odstanilo iz mojega življenja. Nekaj sem jih morala odstraniti sama. Nekaj jih je prišlo v moje življenje na novo. Zelo pomembna delavnica je bila tudi tista, ko smo se pripravljali na leto 2015. In sledilo je spomladansko nadaljevanje, moja tretja ponovitev Pot srca. Čutila sem, da bo ta zares pomembna. In res je bila. Končno se je pokazala moja duša, moje bistvo, kdo res sem. Sledilo je še enkaj delavnic; o samorogih, morskih deklicah, Atlantidi...

In mislila sem, da sem zaključila z delavnicami. Ja, seveda, na kakšno bom še šle, na sklop osmih pa ne več. Do tega trenutka. Ko to pišem, čutim da je potrebno nekaj več. Niti ni nujno da je to teh osem, lahko je karkoli drugega. Prisoten je še strah pred odkritjem okolici kdo res sem. Prisotna je ovira, zakaj ne zaživim svoje duše v polnosti. Prisoten je dvom ali je to vse res, čaprav vem da ni pravljica, niti vzporeden svet. To bi rada še predelala ob pomoči čudovite osebe, Milene Matko in ostalih, ki jih moram še srečati, spoznati. Milena Matko je res Angel, poslan na Zemljo. Angel, ki prevaja odgovore naših duš nam, dokler jih ne zmoremo slišati sami. Angel, ki ima veliko in pomembno poslanstvo.

Zapisala Alenka Keber v letu 2015