Stik s svojo dušo je zavestno delanje, ki ga moraš ponavljati in ponavljati, da se navadiš živeti sam s sabo, z resničim sabo. Ne z masko. Ne z zabavljačem, ki mora zabavati prijatelje, ker se bolji, da ga bodo sicer pozabili. Pravi prijatelji ne pozabijo. Pravi prijatelji razumejo. Če niso pravi prijatelji, kaj potem so? Kakšna je njihova vloga v našem življenju? Motilci na poti do stika samega s sabo?

Z ustrežljivcem, ki mora ustrezati najbližjim, ko si oni zamislijo, da ga potrebujejo. Mogoče jim je le dolgčas. Mogoče potrebujejo tvojo energijo, ker so sami izčrpani. Če bi te imeli res radi, bi ti dali proste roke in čas zase. Ne bi te priklenili nase pod pretvezo, da te potrebujejo. Velikorat se to zgodi s starši, ki ne morejo spustiti svojih otrok in si zmišljujejo najrazličnejše ovire in težave, da držijo svoje otroke pod kontrolo. Zavedno ali nezavedno si ustvarjajo situacije, ko te potrebujejo. In če jim nasedeš, niti ne zaznaš kdaj te mama energetsko vzame za svojega moža ali oče za svojo ženo. Začneš opravljati stvari, ki naj bi jih opravljal tvoj oče ali tvoja mama. In koliko energije ostane tebi? Ali imaš lahko parnerja? Ne moreš, ker si te je energetsko prilastil ened od staršev. Ta, ki ga ljubiš, ali ljubi tebe, te ne čuti zares, ker te energetsko ni. Pa ne gre za ljubosumje. Gre za čuteje. Potem je tukaj še služba. Bodi tak, obnašaj se tako, obleči se tako, govori tako, delaj tako, zasluži toliko. Ker sicer te bomo zamenjali, odpisali. In pa ne delaj tako, da me ne bi slučajno ogrožal, ne govori tako, da ne bi bil boljši od mene. In tako traja najmanj osem ur vsak dan. Koliko časa potrebuješ, da prideš v svojo energijo, ko si doma? Ali greš sploh domov, ali misliš da rabiš relaksacijo, da pozabiš službene stvari..

In če se vse skupaj sestavi. Zjutraj greš v službo. Vsak dan. Delaš osem ur. Ne izklopiš se še od službe, ko te pokliče starš, da te nujno potrebuje in je potrebno najmanj 3 ure preživeti kot nujen pomočnik. Takoj se preklopiš v potrebnega drugemu. Kje si pa ti? Si si skuhala? Bila v trgovini? Pomila posodo? Oprala perilo? Posesala, pomila kopalnico? Imaš morda gospodinjsko pomočnico, če druemu igraš to isto? In te zvečer pokliče prijatelj, ki potrebuje prevoz. In se nadaljuje ustrežljivost brez razmiselka, kaj pa jaz. Pride večer, ali pa že noč. Brez zavedanja doma nadaljuješ z odmikom od sebe v buljenju televizije. Danes nisi bila nič sama s sabo. Si pa naredila normo v službi in bila koristna najmanj dvema osebama, ki te imata rada ??? Drug dan greš v službo. Sploh ne budna in sploh ne prisebna. Ampak masko gor in gremo. Normo je potrebno narediti. In mine služba, prideš domov, nekaj skuhaš, si zaželiš mirnega polodneva in večera, pa pokliče prijatelj, zvečer je žur, se dobimo, pivo, klepet? Ja itak, že dolgo se nismo videli, potrebuje me, s prijatelji je traba vzdrževati stike, da me ne pozabijo, da ne ostanem sama. A res? Pravi prijatelji te ne bodo pozabili in izgubili stika, tudi če se ne vidite dve leti. Pa gre popoldan, večer. Utrujena padeš v posteljo. In pride tretji dan, družinske obveznosti in spomini, nepredelani občutki.... Je tukaj četrtek. OOOOO, danes bi si pa lahko vzela čas zase. A res? Starši me potrebujejo, nujno, le za kratek čas, bo hitro, drugi prijatelj bi me rad videl, res se že dolgo nisva srečala, ima težave, dajmo ga razvedriti. Hm, kaj pa jaz? Danes si želim vzeti čas zase, morda za naju. Ja, no, gremo. Folk me rabi. Je treba vrniti to, kar so mi dali. In pride večer. Nekaj časa zase. Ampak sem že utrujena in malo sem tudi že popila. Mine tudi ta večer. Oooo, super, je že petek. Danes žurka zvečer. Jutri žurka popoldan. V nedeljo bi se prilegel mir. Ampak ali si ga res želim? Ali znam biti sama s sabo? Ali si želim bližine nekoga? AIi zmorem še to? Že tako je vsega preveč. Pa nisem sama s sabo, kako naj bom potem z nekom. Vsaj ta čas bi porabila za to, da sem sama s sabo, s knjigo, v miru. In ja, res je najbolje tako, da se ne navežem na ljubljeno osebo, ker ne potrebujem nekoga, ki bi me res ljubil in sprejemal tako kot sem, ko pa imam toliko prijateljev, ki jim želim ustreči in se družiti z njimi, pa starše, ki me potrebujejo, pa otroke, ki so mi na prvem mestu. In kje sem jaz? Ni me. In edino ta ljubljena oseba, ki me spomni name, ki mi prinese nekaj miru v dušo, to edino osebo bi najraje skenslala, da se ne bi preveč spomnila nase. Da se mi ne bi bilo treba ukvarjati sama s sabo. Ker, ko sem s to osebo, sem res lahko jaz jaz . Taka, kot sem. Razigrana, vesela, nagajiva, žalostna. Ne potrebujem maske. Ampak ker se tega bojim, prej spijem malo da me ni strah. Ampak občutkom in čustvom, ki jih v meni prebuja ta oseba se ne morem skriti. Ta pridejo na plano, če hočem ali ne. In takrat sem zmedena. Rada bi pobegnila in nočem pobegniti. Je lepo in ne zdi se mi relano da bi lahko tako trajalo. Ne mislim, da si to zaslužim. Ne mislim, da je to sploh možno in mogoče da se dogaja meni. Zato si moram zamegliti um, da možgani ne delujejo, da se izklopijo, da lahko padejo maske. Da sem jaz lahko jaz. Ampak sem tako utrujena. Res sem utrujena. In tako tudi z ljubljeno osebo ne morem biti. In sem v začaranem krogu iz katerega ne grem. Ker. Če bi šla. bi izgubila teh nekaj prijateljev, ki so mi ostali. Pa bi jih res? Bi mi mama zamerila, ker nimam časa zanjo vedno ko se ji dvigne. Pa bi res? Mogoče na začetku, potem pa bi videla da si umirjena in da si postavila meje njej in če si jih njej, jih lahko komurkoli. Kajti ona te je rodila, vse ti je dala. Če se pred njo postaviš na svoje noge, si zmagala. In to je njen namen, da te vspodbudi na tak čuden način da se postaviš na svoje noge.

Velikokrat so starši na čuden način tisti, ki porinejo človeka, otroka naprej, stran od sebe na najrazničnejše načine. Nazaj k sebi. In čeprav se zdi neverjetno, se potem ta odnos sčasoma nekako poravna, popravi, ni več napetosti. A le ko se ta otrok postavi ob rob svojemu staršu, postavi mejo in gre v svoje življenje. In ko je otrok, čeprav ponavadi že odrasel sposoben postaviti mejo staršem in vidi, da se odnosi niso poslabšali dojame, da lahko to stori vsakemu. Ker šele potem te ljudje v resnici začnejo cceniti in spoštovati, ko vidijo da spoštuješ tudi sam sebe. Ali pa grejo stran od sebe, ker jim več ne ustrezaš in odgovarjaš njihovi vlogi, ki so si jo zamislili zate .