Ker sem ženska, bom pisala v tej obliki. Verjamem, da je pri moških podobno, ne morem pa tega trditi zagotovo.

Ženska, ki je bila zlorabljena kadarkoli v svojem življenju, se počuti ranljivo v trenutkih, ko predaja srce in telo.

Vsaka ženska je nekoč zaupala moškemu. Če ne drugemu, kot majhna deklica svojemu očetu., ko stika z drugimi moškimi še ni imela. In ta ljubezen je bila zanjo sveta. Kaj in predvsem zakaj si je ta moški predstavljal za ljubezen in kako jo je izražal, zaznamuje žensko za celo življenje. Še posebno, če jo je v imenu ljubezni in pozornosti spolno zlorabljal. Ta, zdaj ženska, je poznala s strani moškega le to vrsto ljubezni. Da obstaja karkoli drugega ni vedela. In tako se z veliko lahkoto in ponavadi zgodi, da ta deklica dejanja svojega očeta potisne globoko v svojo podzavest le zato, da bi bila ljubljena hčerka, njegova princeska. V resnici pa je energetsko in telesno temu moškemu žena. Žena, kot bi mu morala biti LE mati te deklice. In tako je mati te deklice ljubosumna na svojo hčerko in je energetsko kot hčerko sploh ne sprejme. To dekle se tako navadi da ljubezen pomeni zloraba, čeprav globoko v sebi ve, da to, dar se dogaja ni prav. A le tako lahko preživi. Le tako si lahko ustvari pogoje, ki so za preživetje otroka nujni.

Le tako se počuti zaželjeno in ljubljeno. In vse je v najlepšem redu. V njeni družini je “vse čudovito”. Čeprav velikokrat omamljeno in ustrahovano. Ker to dekle nosi v sebi ta vzorec iz otroštva, se velikokrat zgodi, da spozna fante, ki se do nje ne obnašajo spoštljivo. Lahko so nasilni verbalno ali telesno. A, ker je bil to njen vsakdan v otroštvu in ker “ve” da je to del ljubezni, sploh ne pomisli, da to ni v redu in da je lahko tudi drugače. Druge vrste odnosov ne pozna in zanjo v resnici ne obstajajo.

Vendar nekje globoko v tej, zdaj že ženski, tudi že materi, kjuva dvom. Kljuvajo vprašanja. Kaj, le kaj se je zgodilo in dogajalo v otroštvu, da se skoraj ničesar ne spominjam? In ta ženska začne raziskovati svoje življenje, svojo notranjost, začne hoditi na predavanja in delavnice. Začne študirati knjige na temo podzavesti in zlorab v otroštvu. Začne hoditi na regresije, hipnoze, intiutivno masažo. Občutek postaja čedalje močnejši, želja vedno odločnejša. Želja po resnici. ZA resnico ni nikoli prepozno. Je pa včasih bolje, če je ne poznaš v detalje. Ker se šele takrat zaveš, zakaj se svojega otroštva ne spominjaš. Šele potem se zaveš, da si bil že klinično mrtev in šele potem se zaveš, da je bilo sprotno brisanje spomin res edini način preživetja. In ko se zaveš vsega tega, je življenje teh oseb, ki so v otroštvu povzročile take hude travme odvisno le še od tvoje zdrave kmečke pameti. Ker potem pride ven 40 let potlačene jeze. 40let potlačenih čustev vsega, kar obstaja in tudi tega, kar si večina ljudi sploh ne more predstavljati, da je v tebi. Potem se šele začne. Zakaj? Čemu? Kako ste mogli? Kako lahko živite s tem? Kako se lahko še naprej tako obnašate? Le kako? Šele potem strah dobi svoje ime. Vsa tesnoba dobi svoj smisel.

Vsa “sproščanja napetosti” drugo ime. Moški in ženske dobijo nov smisel. Ta oseba pa se zapre. Da lahko preživi. Spet. Da se lahko ponovno oz. prvič v resnici izgradi. Da lahko začuti kdo je. Kdo je v resnici. In čemu je tukaj. In čemu vse bolezni, čemu slabosti, nelagodje. Ker potem začne ta ženska čutiti. Čutiti vse. Ko ji hoče kdo kaj slabega in kaj dobrega. In šele potem se lahko zaščiti. Ker šele takrat ve pred kom se mora zaščititi. In tako dobijo vsi moški tablo Stop. In to tablo dobijo res vsi moški. Po določenem času se najde kakšen, ki mu nezavedno uspe odpreti vrata in tablo obrniti na drugo stran, kjer piše Previdno v preverjanju. Ženska od takrat naprej čuti drugače in čuti vse. In ne zaupa. Kar pa ne pomeni, da ne ljubi. A le do meje, do katere lahko ljubi sebe. In ko /če se ta ljubezen veča, se toliko poglablja tudi ljubezen do moškega. Na žalost se ponavadi ta moški ne zaveda svoje edinstvene vloge v tistem trenutku v življenju tiste ženske.

Ženska, ki se po vsem kar je preživela preda, se preda cela. In je potem tudi cela ranjena, če se zgodi, da jo ta moški izda ali razočara. In ko je ta ženska ranjena, skuša to zakriti in v kolikor se s tem lahko sama sooči, se težko sooči s tem moškim, ki jo je prizadel. A ko ta ženska dela naprej na sebi, ji ne preostane nič drugega,, kot da se sooči z resnico in le to pove temu moškemu. Tvega, da ga bo izgubila, a le na tak način ne bo izgubila sebe. Ker izgubila je že veliko sebe v svojem življenju in preživela. Če pa bi izgubila sebe, bi umrla. Ne fizično, ker to je veliko večja bolečina in izguba. Ko izgubiš zaupanje v svojo dušo, v vero, moč in energijo je huje, kot če bi fizično umrla. In zato je to čas in pravi trenutek za resnico. Resnico o vsem. Ker ta ženska prenese vse. Vse, razen laži. In ta ženska bo sprejela resnico z dvignjeno glavo in ranjenim srcem odšla naprej, če bo to potrebno. Ker ve, da je vredno. Da je dobro, edinstveno in si zasluži, da je pri moškemu, ki ga ljubi EDINA.

Alenkakeber.com