Bilo je nekega maja, leta 2010 se mi zdi. Prijateljica je imela raka. Raka na mateničnem vratu so ji odstranili, a je šel že naprej... Odločila se je, da ne bo šla na kemoterapijo. Bo pa šla na samoplačniško alternativno zdravljenje v Nemčijo. Za spremstvo je potrebovala dve osebi ki jima zaupa. Dve osebi, ki bi bili ob njej, vsaka polovico tritedenskega bivanja. Potrebovala je negovalko, spremljevalko in prijateljico v eni osebi. Bilo mi je v čast, da sem bila ena izmed teh izbranih oseb jaz. Ker zaradi situacije v mojem življenju nisem mogla zapustiti doma za deset dni, sem ponudila pomoč pri prevozu. Na polovici zdravljenja je bilo potrebno eno zapeljati v 1100 km oddaljen kraj in drugo pripeljati nazaj. To vlogo in odgovornost sem prevzela jaz. Peljem rada in peljem varno. Oseb, ki jih bom peljala nisem poznala. Bila je svojevrstna izkušnja preživeti 1100km dolgo pot s popolno neznanko. Tam sem spoznala še drugo sopotnico. In srečno sva potovali 1100 km proti domu. Kar pa je naredilo name največji vtis, je tistih 12 ur, ki smo jih preživele štiri ženske skupaj. Bila je ena skupna točka. Naša prijateljica. Svoje življenje je imela tako popredalčkano, da je imela vso zasebnost sama zase in je delila le tisto in toliko, kolikor je želela. Tako se je zgodila situacija srečanja treh žensk, njenih prijateljic, največjih zaupnic, ki nam je zaupala svoje življenje. Bilo je zelo lepo in ganljivo. Vse smo vedele kakšen rezultat se bliža. Vse smo spoštovale njeno odločitev. Pozno popoldan smo šle na potep po mestu in preživele ženski večer v stanovanju. Povečerjale smo, se šalile in smejale, nazdravile s šampanjcem in vse štiri utrujene odšle spat. Zgodaj zjutraj je bila pred mano spet pot, 1100 km z drugo, tokrat ne več popolno neznanko. Povezovalo naju je skupno prijateljstvo. Skupna bolečina. Moč. Moč sprejeti življenje z vsem, kar prinaša, tudi s smrtjo.

Prijateljičina pot zdravljenja se je nadaljevala doma. Ko le tega ni več zmogla, je odšla v bolnišnico. Umret. Čeprav smo kovale načrte kako bomo odšle poleti na morje. Skupaj. Kako se bomo zabavale in uživale. Kljub temu da smo globoko v sebi vse vedele... In ja, prišel je tudi ta čas. Čas smrti. Moram priznati, da so me pogosti obiski zelo izčrpavali. Tako močno, da sem proti koncu prišla le še enkrat tedensko. In ko sem dobila informacijo, da nas je ponoči zapustila, mi je po eni strani odleglo. Odleglo, ker se je nehala matrati, ker je bolečina ponehala. Tudi sebe sem v tem času utišala. Šla sem na pogreb, a nisem čutila ničesar. Dva meseca zagotovo nisem čutila izgube, bolečine, nič. Potem pa je začelo prihajati. Vse se je vračalo. Spomini, obžalovanje, jeza, nemoč, bolečina. Vsak dan, najmanj tri mesece je trajalo v različnih delih dneva, da sem se spomnila nanjo, da sem se pogovarjala z njo. Da sem res začutila to, kar sem imela v sebi. In da sem dala to ven. In zdaj vem, da ni zmogla več. Ni me zapustila. Ni zapustila svoje družine. Le preveč je bilo vsega. Preveč v tistem trenutku zanjo. In zaradi tega nisem jaz nič več niti manj močna in sposobna. Le moja pot je drugačna. Jaz zmorem več. To je moja pot. In na tej poti me spremlja ta moja prijateljica. Tako, kot me je spremljala ko je bila še živa. Kadar sem želela, sem ji povedala karkoli že. In še vedno mi sporoči svoje mnenje, svoje misli, le na drugačen način. Dojela sem, da se je spremenila le oblika bivanja, vse ostalo pa je ostalo enako. Zavezništva in moči le tega pri ženskah ne uniči in ne vzame niti smrt.