Je zavestna odločitev. In je delo zase. Je odločitev prevzeti odgovornost za svoje življenje v svoje roke. In to ni enostavno.

Ne

konča se vsak dan s srečnim koncem. In včasih se ta ne-srečni konec

nadaljuje še drug dan. Je soočenje s svojimi najglobljimi občutki in

spomini. Je proces sprejemanja odgovornosti za vsak dan posebej. In se

zgodi, da si v procesu, ampak je potrebno vseeno zjutraj vstati in iti

na delo, v trgovino, pospravljati, se ukvarjati z otrokom in

komunicirati s partnerjem. Dan ni enak dnevu in ne veš kaj bo prinese

jutri. Ampak ko je konec današnjega dneva veš, da si korak naprej. Korak

proti sebi in svoji duši, svojemu poslanstvu.

In

ja, je težko. Ponavadi se večina ljudi, ki so bili v stiku s tabo vsak

dan “porazgubi”. Eni ne zmorejo sprejet napredka, ker jim prebuja

njihove lastne želje po spremembi , ki se jo ta trenutek ne zmorejo ali

nočejo lotiti. Drugi ti enostavno ne privoščijo in ti mečejo polena pod

noge in zarivajo nož v hrbet. Tretji pa nimajo pojma, kaj se dogaja in

te enostavno ne pokličejo več. Včasih se je potrebno obrniti stran od

lastne družine zato, da lahko zadihaš samo z lastnimi pljuči.

Ponavadi

je ta čas le prehoden, dokler ne ojačaš toliko, da lahko stojiš na

lastnih nogah in te ne zamajejo misli, besede in dejanja drugih. Včasih

pa čas pokaže da je v tvoje najvišje dobro, da z določenimi osebami

prekineš vse stike za vedno.

So

ure, dnevi, tedni, ko je neverjetno lepo. Ko vse teče tako kot po

maslu. Situacije se odvijajo lahkotno. In ti trenutki so ti pravi, ko si

v stiku sam s sabo in je vse prav.

In

pride val, o se zjutraj najraje ne bi zbudil, ker ne veš kam z

bolečino, kam z jezo, kam s krivdo, kam z občutkom nesprejetosti,

nevrednosti, kam z vsemi bremeni. Če jih le odvržemo, slej kot prej

pridejo nazaj. Takrat se je najboljše spogledati z vsakim izmed njih. Se

pogovoriti s svojo dušo - s sabo, s svojimi vodniki in ostalimi bitji

svetlobe, ki so okoli nas. Ta bitja obstajajo, če v to verjamemo ali pa

ne. In čakajo na naše prošnje, na dovoljenje za delovanje skozi nas.

Obstajajo, če to zanikamo ali ne. In so tukaj za pomoč nam, našim dušam

na Zemlji.

Z

vajo in kontinuiranim delom na sebi ločiš kdo je kdo. Veš, s kom imaš

opravka., Tako v človeški obliki, kot v energetski obliki ali tako v

obliki ljudi, kot tudi v obliki bitij, večino ljudem nevidnih. Nekateri

jih čutijo, slišijo, vidijo, vedo za njih. In vsi ti so si upali

priznati, da ta bitja obstajajo. Če ne verjameš, ne pomeni, da jih ni in

da ne vplivajo nate. To pomeni tako za bitja svetlobe, kot tudi bitja

teme.

Vem,

da me je bilo v otroštvu strah. Vedno, ko sem prišla domov, sem najprej

pogledala v kopalnico v kad, za vrata, v špajzo, v dnevni sobi za kavč

in za vrata. Iskala sem bitje, ki me je ponoči obiskovalo v sanjah. Ker

je bilo pretežko, da bi se tega zavedala v budnem stanju, sem začutila

le nerazložljivi in velik nezavedni strah . Zdaj vem zakaj je takrat

šlo. Kako vem? Na individualnem svetovanju pri Mileni Matko smo naredili

postavitev in “pogledali” kaj sem v otroštvu počela vsakič, ko sem

prišla domov in sem bila sama. Ta strah se mi je ponovil tudi ko sem

bila že odrasla, z družino. In zdaj vem zakaj je šlo. Strah je bil in je

ostal. Če se slučajno povrne, vem zakaj gre. A je velika verjetnost,

da se ta strah zaradi te situacije ne bo povrnil, ker smo odpravili

vzrok zanj do tiste mere, kolikor se je v tistem trenutku dalo. Ker sem

se zavestno odločila, da hodim po poti svoje duše, je še verjetnost, da

se ta strah in to bitje vrne. A zdaj vem s kom imam opravka in kako

reagirati. To je smisel teh svetovanj in delavnic, ki so mi kot pika na i

20 plus letnim raziskovanjem same sebe odkrile resnico o sebi. Resnico o

moji primarni družini. Ki mi razkrivajo predvsem resnico o sebi in tudi

ljudeh, ki so trenutno v mojem življenju. Vse ima smisel. In vse

temelji na odločitvi. Če se jaz sama ne odločim zase, tega namesto mene

ne more storiti nihče. Lahko mi je prijateljica vsak dan govorila kaj je

dobro zame in kaj ni. Lahko me je vedno znova opozarjala na ljudi in

dogodke. Dokler ni dozorelo in nisem sama dojela, je bila vsaka beseda

zaman. Ni bilo brezpredmetno - veliko mi je pomenilo. In bila je resnica

- a jaz nisem zmogla naprej. Velikokrat se zgodi, da za nekoga drugega

vidimo kaj bi bilo zanj najboljše, dobro. In smo v dilemi ali mu

povedati ali ne. To je stvar presoje trenutka. Včasih je dobro molčati.

Včasih povedati in pustiti. Včasih pa je vredno govoriti vsak dan. Vsak

trenutek. Tudi, ko se ti zdi že butasto in da gre za gluha ušesa. Ker

včasih stoji ta človek na pragu pred potovanjem k svoji duši in

potrebuje le še korak da stopi na to potovanje. Ampak stopil bo, ko bo

odločitev dozorela in ko bo naredil prvi korak.

Je pa tako, da prvi korak ne pomeni nič. Vsak korak je potovanje.

Se

zgodi, da je naša duša tako čudovita, lepa, veličastna, velika, svetla

in pomembna, da je v tem trenutku to preveč za nas. In jo - se skriva

tako močno, da se skrijemo sami pred sabo. To sem doživela sama.

Delavnice. Sklop 8 delavnic. Vmesne delavnice. Delavnice za ženske.

Naslednji sklop 8 delavnic, vmesne delavnice. Individualna svetovanja.

Tretji sklop 8 delavnic - najmočnejši. Najmočnejši zato, ker sem bila na

svoji spirali že globlje in globlje. Rabila sem leto , da se je za del

sekunde razkrila moja duša. Da sem zmogla toliko iskreno pogledati nase

kdo res sem, da sem se pokazala toliko, da se me je dalo prepoznati.

Vem, težko za razumeti, še težje za doživeti. In sprejeti.

Nekateri

so že na začetku vedeli kateri dušni skupini pripadajo. Drugim se je

to razkrilo tekom delavnic. Jaz nisem imela pojma kam pripadam. Imam

opraviti z velikani? Ok. Sem v skupini velikanov? Kaj pa če imaš kaj

opraviti z vilami? Ok. Sem del tega sveta. In potem, Kdo sem? Kam

spadam? Končno. In tudi vem zakaj. Lahko ponosno povem, da sem morska

deklica. Da moja duša prihaja iz morja, iz globin. Lahko tudi povem da

se lahko po ljubezen, ki je nisem bila deležna od mojih staršev vračam k

mojima dušnima staršema, k brezpogojni ljubezni, ki me čaka v vsakem

trenutku. In to lahko naredi vsak. Bistvo je, da ne iščem ljubezni in

pripadnosti v drugih. Vse imam v sebi in v svojih dušnih družinah. Pri

svojih izvornih, dušnih starših. Vsak pri svojih. In ti so brezpogojni.

Starši,

ki smo si jih zbrali v tem življenju so z nami zato, da nas pripravijo

za naše življenjsko poslanstvo. Pa naj zgleda otroštvo še tako težko.

Tako težko, da se ga sploh ne spomniš, da lahko sploh preživiš. Naj so

vsakodnevne večletne spolne in verbalne zlorabe. Naj so zlorabe s strani

mame in očeta. Naj gre za najnizkotnejše izsiljevanje. Res je, da to

potem ponotranjiš in imaš to potem za ljubezen, pripadnost, vzorec

obnašanja. Res je, da dobiš potem partnerje, otroke, prijatelje, ki so

taki, podobni, ki sledijo v življenju, da te spominjajo in opominjajo na

nalogo staršev. A le do določenega trenutka, ko se ustaviš in

spregledaš. Takrat se ti življenje postavi na glavo. Takrat maske

odpadejo. In takrat pride ven resnica. In s to resnico je potrebno

živeti. Najprej sam z njo. Potem, sčasoma, jo po lastnih prepričanjih in

zmožnostih širiš med ljudi. In se zgodi, da naletiš na odpor. Na

obtoževanja, na izsiljevanja. Na jezo, na strah. A to ni pomembno zate,

ker zate je pomembna resnica. In ko si prepričan vanjo, te kdorkoli s

svojimi zgodbami še omaja v nasprotno. Pokažejo se potlačeni spomini.

Na srečo ne vedno in ne vsi, pridejo pa. Pridejo spomini na rojene

brate, sestre, na svoje prezgodaj umrle otroke. Tudi vsi ti so del

našega življenja. Če si ti to priznaš, ali pa ne. Oni obstajajo. Obstaja

Tadeja, moja prva hči, ki sem jo spontano splavila in se tega zavestno

nisem takrat zavedala. A je tukaj. Obstaja. Ne morem več reči, da imam

le eno hči, ker imam dve. Ena je zvezdica, bolj lučka, ki sveti okoli

mene. Druga trenutno živi z mano. In obe sta enako pomembni. Obe sta me

prišli nekaj naučiti. Obe imata zame neko sporočilo. Tadeja s svojim le

14dnevnim obstojem v mojem telesu. Teja vsak dan s svojem obstoju v teh

do zdaj 21letih. In ta lekcija je zame najtežja. Je bila težka lekcija s

starši. Je težek spomin na otroštvo. Me vsak dan spomni na to, če ne

morem jesti in ne morem piti. Ko čutim gnus, sram, strah.

So

še vedno trenutki, ko čutim malo preplašeno punčko, ki bi za ljubezen

do očeta naredila vse. Ki je za ljubezen od očeta naredila res vse. Ki

je do nedavnega tudi na energetskem nivoju delala vse, da bi njen “bog”

živel še naprej. In ko je ta mala punčka spustila iz prestola svojega

boga iz otroštva, je ta človek , ki je skrbel zanjo, začel čutiti kaj to

pomeni. Začeli so se mu vračati spomini. Bolečine so se začele

pojavljati nenadoma in konstantno. Seveda je to povezal z nezdravim

načinom življenja. In prav je tako. Smisel dela na sebi ni v tem, da

drugim privoščimo slabo, ker so slabo delali nam. Smisel je, da to kar

se je in se še dogaja, čeprav le na energetskem nivoju, prekinemo.

Včasih je kdo od oseb že umrl in res ni druge, kot le energetska

povezava. Včasih je kdo tako daleč, da je možna le energetska

prekinitev. Včasih pa je vse tako živo in boleče, da je karkoli drugega

nemogoče. Nič ne vračamo, vrne življenje samo.

Fajn

pa je, če imaš v tem procesu ob sebi nekoga, ki mu zaupaš. Nekoga, ki

mu lahko poveš najskritejšo misel in z njim predebatiraš vse, kar se ti

dogaja. To je moja izkušnja. Sem imela ob sebi osebo, ki sem ji zaupala.

In res je tudi, da je bila to zame dodatna lekcija in izziv. In res je,

da sem to spregledala in se je v mojem življenju pojavila druga oseba,

in imam možnost z njo podeliti svoje misli, če si bom to dovolila.

Zapisala Alenka Keber, 4.8.2015

alenkakeber.com