Na junijskem srečanju Obredi ob polni

luni sem v prvi meditaciji začutila čudovite občutke. Ponovno sem se

spomnila koliko zmorem in kaj vse znam. Spet sem začutila da ni zgornje

meje. Niti sama sebi nisem več omejitev. Nepredelani občutki in vdori v

moj osebni prostor mi onemogočajo, da živim sebe v polnosti. Vem. To bo

vedno prisotno. V trenutkih ko sem povezana s sabo in prizemljena pa

ni nič nemogoče. In ta občutek mi je izvabil solze v oči in radost v

srce. Moški v meni je specialist za vsa tehnična področja. Ženska v

meni je umetnica, zdravilka, zeliščarka, varuhinja. Otrok v meni pa

poskrbi za smeh, ples, petje in zabavo. Vsi trije silijo na plano in se

kažejo v različnih obdobjih različno močno. Skupaj tvorijo družino v

meni. Družino, ki jo srčno želim. Drugačno družino, kot je bila tista v

kateri sem odraščala. Drugačno družino, kot je bila tista v kateri je

odraščala moja hčerka. Želim si zvezo dveh, ki se čutita, ki pustita

dihati in biti drug drugemu. Zvezo, kjer partner ve in čuti za oba, če

je to potrebno. Predvsem pa si želim iskreno zvezo, ne glede na

posamezne situacije. Pravijo da resnica boli. Mene resnica ne boli.

Resnico čutim. In čutim laž. Če sogovornik laže mi lahko edino za zamaje

zaupanje vase, ker vem.

Ko me hčerka vpraša, mami kako si vedela

…., ji enostavno odvrnem, začutila sem. Ne znam razložiti kaj se

dogaja, vem le, da vem. Včasih vidim, včasih čutim, včasih mi vodniki

in ostala bitja svetlobe kaj povedo, bistvo vsega tega je, da enostavno

vem. In da sem se naučila, da ne povem več vsega, kar vem. Tudi če nekdo

govori neresnico in išče izgovore, ga pustim v njegovi zgodbi.

Ponavadi vem tudi ozadje teh izgovorov. Namesto te osebe ne morem

narediti ničesar. Če začutim da je pripravljena iti naprej v življenju,

ali če me kaj vpraša, povem. Sicer pa to ni več moja stvar in moja pot.

To sem se naučila v teh dveh letih. Ko sem vse, kar sem vedela hitela

povedati in vsa navdušena čakala… Zdaj je moje življenje toliko

drugačno, da se me stvari močno dotaknejo le, če gre za koga, ki mi je

res blizu, za kogar mi je res mar. Pogovorim se sama s sabo. Začutim

vse občutke in »pogledam« vzroke za tako reakcijo na moji strani in

obnašanje te osebe na drugi strani. In sprejmem osebo tako kot je.

Imam prijateljico, ki ji želim vse

najboljše na svetu. V njenih očeh ne vidim več žara, kot sem ga pred

leti. Žal mi je zanjo, ker vem koliko zmore in kdo je. Ona pa si

zatiska oči sama pred sabo. In gre situacija tako daleč, da nima časa

zame. Vem da to ni povezano osebno z mano. Ona nima časa zase… Ko bi se

midve srečale, bi začutila kaj zmore in bi se malček zavedala da le ni

vse tako rožnato, kot si želi da je. In trenutno je zanjo najlažje, da

živi tako, kot živi. Ni mi vseeno. Rada jo imam in res ji želim vse

najlepše v življenju. Odloča pa se sama. Tako kot svoje življenje živi

ona sama. Meni je pomembno le to, da ve kje sem, da ve da me lahko

pokliče kadarkoli, dobesedno. Kot me je že in kot me tudi še bo.

Imam tudi prijateljico, ki ji bolezen

kaže da nekaj v njenem življenju ni v redu. Vse mogoče preiskave, pesti

zdravil, nečloveške bolečine. Ponudila sem ji zelo konkretno pomoč. Ker

jo imam rada. Bolj direktne in konkretne pomoči ji ne bi mogla dati. In

to je tudi vse, kar sem lahko naredila. Jaz vem, da bi lahko vsak dan

hodila k njej in ji lajšala bolečine in blažila simptome. Vem pa tudi,

da bi udarili ven drugi. In vem tudi, da na tak način ona ne bi nikoli

pogledala v svoje globine. In vem tudi, da je zelo močna oseba in

pomembna za ta svet. Tega niti ona sama ne ve. In kljub vsem oviram v

njenem življenju, ki jih ni bilo malo, je še vedno pozitivna in polna

upanja. Ja, na trenutke obupana, kar je normalno, ampak njena duša je

pripravljena poleteti v življenje. In tukaj leta niso pomembna.

Naslednji teden bo julijsko srečanje žensk ob polni luni. Le kaj mi bo prineslo tokrat?

Alenkakeber.com