Najraje bi se zaprla v luknjo v jami in jokala. Jokala in izjokala vse solze, vso bolečino, vse ponižanje, ki ga še občutim ko pride občutek. Občutek slabosti, občutek gnusa, občutek da bi najraje zapustila telo in odšla, kot sem to počela v otroštvu. To se vidi po fotografijah. Kako sem bila odsotna, napihnjena. Ko avtomatsko jem, kar mi v tistem trenutku paše, ponavadi je to kruh, jogurt ali puding. S tem sem si mašila tudi trenutke po kosilu in pred kosilom v času pubertete. Kolikokrat sem lačna, ker ne morem pojesti niti tega. Ko je bilo preveč vsega. In potem bi najraje zaspala, da bi pozabila. Pa ne gre. Dokler je v mojem telesu, v celicah spomin. To ne pomeni da bom kdaj pozabila. To pomeni da bom predelala v taki meri, da bom lahko jedla. Brez slabosti. Brez da bi dehidrirana z vrtoglavico na silo pila limonado, da ne padem skupaj. Ker ne zmorem po grlu spraviti ničesar, včasih niti sline. Ker potem pride spomin. Spomin na resnico. Kolikor bi jo rada zakrila, toliko bolj buta ven. Toliko več vem. In to je najhuje. Ker vem.

Kako je bilo težko stopiti pod tuš. Ker si tam brez oblek. Ker se je težko dotikati, ker se ti ob dotiku sproži telesni spomin. Na vse. A ta del sem predelala v taki meri, da lahko stojim pod tušem, da lahko pustim da voda teče po mojem telesu. To pomeni da delam, da je napredek in da je vredno, čeprav je težko.

In še danes, kljub temu da vem kaj mi vse to povzroča razmišljam, kaj bo razkritje povzročilo. Povzročilo ljudem, za katere mi je mar, pa ne vedo. Jaz vem. Jaz živim s tem. Kako pa bo to sprejela ona in drugi? Otroci itak čutijo. Tako kot je to čutila moja hči. In ravno zato ne bom več skrivala sebe in posledic, ki mi onemogočajo da živim polno življenje. Saj ga, vsak dan bolj. Vsak dan je delo, proces. In nikoli ne bo tako, kot če se to ne bi dogajalo. Ker je to za sabo potegnilo še leta in leta nezdravega zakonskega življenja in še kakšnega partnerstva.

In spet mi ne pomaga nič od tega pisanja, dokler imam v grlu cmok, v želodcu pa čutim lakoto. Na mizi je pol kozarca limonade. Ker je to pri 35 stopinjah drugi kozarec tekočine v celem dnevu. Ura pa je 23.05.

In potem sledijo misli, besede, čustva in zapis na temo jeze in razočaranja, ki je preveč direkten, da bi ga želela zdaj in tukaj objaviti. Tako se zaključijo nekateri dnevi...

Zapisala 13.7.2016